KNJIŽNE NOVOSTI UVKF/ knjižni prvenec / izdano v oktobru 2020


 

Branko Žličar: PRAZNI PROSTORI, 

kratki filozofski roman, 120 str.  

Izdajatelj in založnik: Ustanova Velenjska knjižna fundacija / Glavni in odgovorni urednik: Ivo Stropnik / Knjižna zbirka Milenijci / Knjižna redakcija: Velenika / Spremni notici: Urška Zupančič, Tomaž Grušovnik / Cena: 20 eur / www.uvkf.si / kabinet@uvkf.si

O avtorju in njegovem knjižnem prvencu Prazni prostori

               Branko Žličar je Velenjčan, rojen leta 1987 v Dubrovniku. Diplomiral je iz filozofije ter magistriral iz antropologije in kulturnih študij. V letu 2020 je doktorand filozofije. Kratki roman Prazni prostori je njegov knjižni prvenec. 

* * *

               Avtor, ki je tudi sam doktorski študent filozofije, v svojem kratkem filozofskem romanu skozi življenje milenijca Emila obravnava aktualno tematiko sodobne »izgubljene generacije« mladih izobražencev, ki ne morejo dobiti službe v svoji študijski smeri, za druga dela pa so prekvalificirani. Tako ostanejo ujeti v praznih prostorih med mladostjo in odraslostjo.

               Dvaintridesetletni doktor filozofije Emil, ki nima službe, z minimalnimi prihodki v neimenovanem obmorskem kraju živi skoraj popolnoma odtujen od družbe. Njegov svet je utesnjeno najemniško stanovanje, v katerem ob branju filozofskih knjig in razmišljanju preživi večino svojega časa.

               Dvodelna zasnova knjige pripomore k učinkoviti karakterizaciji lika. Prvi del je mračen in tesnoben. Emil se v duhu eksistencializma sprašuje o svetu in odsotnosti družbenih vrednot. Dialoga skoraj ni, kar bralca potegne v njegov notranji svet. Avtor s pomočjo banalnosti vsakdana (britje, pitje kave v lokalu, kuhanje špagetov …) izraža bivanjske resnice sodobnega človeka, ki je ujet v svojem življenju. Trditve podkrepi z navajanjem različnih filozofskih idr. misli, ki pa pripovednega besedila ne hermetizirajo za laičnega bralca. Pojavijo se tudi elementi magičnega realizma (razprava o smislu življenja s črno mačko, ki se je pojavila na njegovi okenski polici).

               V drugem delu enoličnost Emilovega življenja prekine premožna angleška turistka Laura. Avtor naenkrat pokaže svoj talent za pisanje dialogov, v katerih nikoli ne zaide v klišeje tipičnih ljubezenskih zgodb. Njun odnos postavi njegova filozofska prepričanja pod vprašaj in ga prisili, da se neha skrivati za teorijo ter se končno sooči sam s sabo. – (Urška Zupančič)

* * *

               Žličarjev prvenec je eksistencialna analiza prekarnega življenja mladega intelektualca, antijunaka Emila, ki visi v praznih filozofskih prostorih med skodelico kave z mlekom in naslednjo cigareto. Seveda bi bilo naivno in neresno od Žličarja pričakovati, da bo skozi fabulo o mladem brezposelnem doktorju filozofije podal kakšen odgovor na smisel življenja. Upravičeno pa se že po prvih straneh zgodbe vprašamo, če bo kaj raztrgalo kopreno bledega primorskega neba in vzvalovilo ravno morsko črto na obzorju bivanja. Avtor nas namreč kljub bledoličnosti Emilovega življenja drži v nenehnem suspenzu glede tega, ali mu bo uspel preboj iz slepe povratne zanke brezplodne refleksije, ki ugonablja. V vsakem primeru je namreč večnost zamejena s štiriindvajsetimi urami dnevno. – (dr. Tomaž Grušovnik)

Urška Zupančič:
POGOVOR Z BRANKOM ŽLIČARJEM – avtorjem kratkega filozofskega romana PRAZNI PROSTORI (UVKF, oktober 2020)

Zakaj/čemu v gluhem/norem času, nenaklonjenemu knjižni idr. kulturi, sploh želja po knjižni objavi romana – tvojega leposlovnega knjižnega prvenca?

 Do ideje o pisanju romana sem prišel naključno, po spletu okoliščin. Še pred tremi leti si nisem predstavljal, da bom kdaj napisal leposlovno delo. Začelo se je tako, da sem si v mislih očrtal zasnovo zgodbe, ki sem jo na kratko skiciral. Izhajajoč iz tega sem začel pisati poglavja, ki so nastajala v času enega leta, dokler zgodba ni dobila končne oblike. Dobil sem idejo, ki sem jo hotel spraviti na papir, ne da bi se pri tem ukvarjal z razmislekom o tem, ali so trenutne razmere za pisanje ugodne ali ne. Razmere v nobenem času niso bile idealne ali posebej ugodne, pa je kultura kljub vsemu na različne načine vztrajala. Verjamem, da se človek loti pisanja iz neke temeljne naivnosti in nevednosti o tem, kaj naj bi pisanje sploh pomenilo.

Je mlademu avtorju oz. s knjižnim prvencem težko vstopiti v slovenski literarni prostor?

 Odvisno, ali z vstopom v literarni prostor mislimo samo možnost objave dela ali pa tudi kasnejše aktivno delovanje v tem prostoru. Mislim, da v današnjem času ni posebej težko vstopiti v literarni prostor, ker imajo avtorice in avtorji na voljo različne platforme, kot so izdaja v samozaložbi ali objave knjig v elektronski obliki, kar pomeni, da vstop v kulturni prostor ni več izključno odvisen od založb in njihovih uredniških politik. Veliko večji problem predstavlja preživetje z opravljanjem dela na področju kulture, torej s tem, kar pride neposredno po morebitnih objavah. Vsak lahko piše in ustvarja, vendar se le redki lahko s tem delom preživljajo.

Kakšen je pomen naslova tvojega kratkega filozofskega romana – Prazni prostori ?

Naslov se pomensko nanaša na izpraznjenost misli, izčrpavajočo ujetost v refleksijo, praznino kot občutje nezadovoljenosti, neizpolnjenosti, absurda. Svet se lahko kaže kot prazen prostor, hkrati pa naslov označuje solipsistično zaprtost izoliranih subjektov, težavnost vzpostavitve odnosa z drugimi, »osebni prostor« itd. Angleški prevod »prostora« je »space«, ki mdr. pomeni tudi vesolje. Praznina kot nepopisan list, svoboda, odprtost možnosti, hkrati pa nedoločenost, odsotnost vsebine, neusmerjenost. Interpretacija naslova pa je v končni fazi seveda prepuščena bralkam/bralcem.

Koliko avtobiografskega je v zgodbi?

 Roman je avtobiografski, če predstavlja filozofski razmislek. Strukturiran je tako, da se poglavja lahko berejo tudi kot samostojni filozofski eseji, ki izpostavljajo določen problem. Hotel sem, da je Emil filozof, ker gre za področje, s katerim sem relativno dobro seznanjen. Namen je bil v tem, da je zgodba čim bolj kredibilna in konsistentna. V smislu jemanja snovi iz resničnega življenja za oblikovanje likov pa roman ni avtobiografski. Prazni prostori so v prvi vrsti zgodba o samoti, izoliranosti, depresiji in iskanju smisla. V ospredje sem hotel postaviti pogosto naporno prebijanje skozi vsakdanjo rutino, ki je – vsaj na neki točki življenj ljudi – skupno vsem. Čiščenje stanovanja, pomivanje posode, posedanje v kavarnah in razmisleki, ki pri tem nastajajo.

Zakaj je Emil predstavljen kot antijunak?

 Emil zame ni antijunak, nikoli ni bil zasnovan kot negativec. Zgodba se osredotoča na osamljenost, depresijo, izoliranost. To so univerzalne teme, ki zadevajo človekovo bivanje v svetu. Prav tako pa Emil ni junak v klasičnem pomenu. Hotel sem iti onkraj klasične kategorizacije in prikazati depresivno razpoloženje, vsakodnevni dolgčas, rutino, samoto. Ljudje so redko izključno dobri ali slabi, v različnih situacijah so mešanica obojega. Emil prav tako ni antijunak v smislu pasivnosti: ves čas se trudi najti pot iz depresije in osmisliti svoje življenje. Prvi del knjige predstavlja Emilovo notranjo refleksijo, ki pa nikakor ne priča o njegovi pasivnosti. V zgodbi se v smislu dogajanja in zapletov sicer ne zgodi veliko, vendar je tudi razmišljanje aktivna dejavnost.

Zakaj je v odnosu Emila in Laure takšno nesorazmerje moči (bogata ženska, reven moški), saj je v literaturi situacija pogosto ravno obratna (bogat moški, revna ženska)?

 Ravno zaradi tega, ker v literaturi in popularni kulturi pogosto naletimo na prikaze bogatih moških in revnih žensk, sem se odločil za drugačno zasnovo. Globoko zakoreninjena predstava o bogatih, ali pa vsaj »dobro situiranih« moških, ki finančno skrbijo za ženske (ali pa se to od njih pričakuje), v veliki meri izhaja iz patriarhalne ideologije. Lauro sem zasnoval kot neodvisno žensko, ki je finančno preskrbljena, hkrati pa ji materialne dobrine ne pomenijo veliko. Še več, nerodno ji je, da je bogata in o tem nerada govori. Poleg tega je Laura mentalno bolj stabilna od Emila, če naj uporabim to besedno zvezo, kar pomeni, da je »močnejša« tudi v drugih pomenih. Nesorazmerje moči pa v zgodbi sicer nima pomembne vloge: hotel sem se osredotočiti na problematiko odnosa med Lauro in Emilom.

Kakšen je tvoj pogled na sedanjo slovensko »izgubljeno generacijo« in kaj bi se moralo spremeniti, da ne bi bilo izgubljenih še več generacij?

 Sedanji model kapitalistične družbe v globalnem smislu ni vzdržen, to je jasno že dlje časa. Slovenija na številnih področjih postaja periferna država, iz katere se mladi izseljujejo. Rešitev vidim v paradigmatskem prelomu, družba za preživetje potrebuje radikalne spremembe. V tem kontekstu lahko pričujočo krizo pandemije vidimo tudi kot priložnost za uveljavitev alternativnih idej. Na področju ekonomije obstajajo številne alternativne rešitve, kot so npr. uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, ki prekinja nujno zvezo med zaposlitvijo in preživetjem. Zdaj je čas, ko je treba alternativnim idejam prisluhniti in o njih resno razmisliti.

Zakaj je študij humanističnih ved v tem negotovem času še smiseln?

Vprašanje lahko razširimo: je v času prekarnih oblik zaposlitve študij (česar koli) še smiseln? Smiselno je, da ljudje študirajo tisto, kar jih zanima! Človek si v končni fazi izbere področje, ki ga zanima in pri tem lahko samo upa, da izbrana pot ne vodi v slepo ulico. Študij humanističnih ved je v vsakem času smiseln, saj daje človeku splošno razgledanost in sposobnost kritičnega mišljenja, ki se lahko aplicira na katero koli področje delovanja. Ljudje, ki kritično razmišljajo, so nujna predpostavka boljše prihodnosti.

Ali postavitev dogajanja v majhen kraj predstavlja tudi problematiko centralizacije v Sloveniji (ni intelektualnega dogajanja, ni služb ipd.)?

Zgodbo lahko seveda beremo tudi kot kritiko kapitalističnega sistema (neoliberalna ideologija, prekarne oblike zaposlitev, nestabilnost sistema itd.), vendar gre tu za globalni problem, ki ni omejen na Slovenijo. Dogajanje je namenoma postavljeno v anonimen, neimenovan majhen kraj nekje na jugu Slovenije, ki simbolizira vsako mesto. Hotel sem ustvariti depresivno vzdušje utesnjenosti, dolgčasa, statusa quo, počasnega minevanja naključno usmerjenega bivanja. V zgodbi je poudarek na notranji refleksiji, ki se poraja v prebijanju vsakodnevne rutine. Kraj dogajanja pri tem nima večjega pomena.

Kateri pisatelji in filozofi so najbolj vplivali nate oz. na nastanek romana?

Roman je tako po strukturi kot po razpoloženju – morda že kar klišejsko – eksistencialističen: kot očitne vplive lahko izpostavim Sartrov Gnus, Camusovo Srečno smrt in Houellebecqov roman Osnovni delci. V smislu vira navdiha in navdušenja pa sta to v največji meri Sylvia Plath in David Foster Wallace. Nedavno je bila v slovenščino prevedena zbirka Wallaceovih esejev, kar me veseli. Iz prebiranja poezije lahko med številnimi vplivi omenim Franka O'Haro in Anne Sexton. V času pisanja romana sem večinoma bral poezijo.

Kakšno vlogo bi moralo prevzeti gospodarstvo pri vključevanju humanističnih izobražencev v delovni proces?

V tujini lahko vidimo vse pogostejše primere zaposlovanja humanističnega kadra v podjetjih, kot so Microsoft, Intel in Google. Filozofi in filozofinje imajo pomembno vlogo pri razvijanju umetne inteligence. Gospodarstvo marsikje torej že prepoznava vrednost humanistične izobrazbe. V kontekstu sedanjega kapitalističnega modela je zaposlovanje v veliki meri prepuščeno odločitvam posameznih delodajalcev. To pomeni, da je od samih ljudi odvisno, v kolikšni meri prepoznavajo vrednost humanistične izobrazbe. Na žalost je v naši družbi precej razširjen predsodek o tem, da se humanistične vede ukvarjajo s praznim teoretiziranjem, ki nima nobene zveze s konkretno prakso.

Kakšna prihodnost se obeta filozofiji v času, ki je izrazito usmerjen v tehni(cisti)čni napredek in pridobivanje dobička?

Tehnični napredek ni nujno nekaj slabega, če prinaša avtomatizacijo težkega fizičnega ter monotonega kognitivnega dela. Če filozofija želi ostati relevantna, se ne sme zadovoljiti s svojo akademsko in pedagoško vlogo. Filozofija mora biti revolucionarna, ustvarjati mora nove koncepte, ki prispevajo k oblikovanju prihodnosti. V tem smislu mora filozofija obstajati kot »živa« teorija, ki se ukvarja s sodobnimi problemi in samo sebe konstantno prenavlja. V tem kontekstu lahko razumemo Marxovo enajsto tezo o Feuerbachu, ki se glasi: »Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa zato, da ga spremenimo.« Svet je treba vedno znova spreminjati, ali pa vsaj verjeti, da ga je mogoče spremeniti.

Kako vidiš trenutno in prihodnjo kulturno/humanistično podobo mesta Velenje, ki še vedno predstavlja velik del tvojega sobivanja?

Velenje je po svoji strukturi klasično industrijsko mesto, značilno za 20. stoletje. V tem smislu je Velenje v sedanjem stanju mesto, ki priča o neki zaključeni preteklosti in v tem smislu deluje precej zaprto. To pomeni, da se bo mesto v bližnji prihodnosti najverjetneje soočalo s številnimi izzivi, ki jih prinašata tehnološki razvoj in postopna avtomatizacija. Velenje je nastalo zaradi odkritja fosilnih goriv. Kaj se bo zgodilo, ko se izčrpavanje goriv zaključi, ko pride do večje avtomatizacije delovnih procesov v podjetjih, kot je npr. Gorenje, s tem pa do zmanjšane potrebe po človeški delovni sili? Mislim, da mesto trenutno še ni dobro pripravljeno na prihodnost, ki bo prinesla radikalne spremembe. Hkrati pa so seveda prav mladi tisti, ki bodo aktivno ustvarjali to prihodnost. Treba je vzpostaviti kritičen diskurz v obliki javnih razprav, konferenc, literarnih večerov in drugih dogodkov, ki bodo naslavljali omenjene izzive. Del tega poslanstva uspešno opravlja tudi Velenjska knjižna fundacija.

(Vprašanja zastavila Urška Zupančič/UVKF)