Lirikon(fest)ova izbrana pesem tedna (44) – Dragan Jovanović Danilov: Varuh beležnice


Na levi Dragan Jovanović Danilov (1960), srbski pesnik, gost XV. mednarodnega Lirikonfesta Velenje 2016; Delimir Rešicki (na desni) in Mateja Komel Snoj (v sredini), prevajalka pesmi Dragana Jovanovića Danilova iz srbščine, Lirikonfestova lavreatka – dobitnica mednarodnega festivalnega književnega priznanja Lirikonov zlát (2016) za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. (foto Jurij Vižintin)

Dragan Jovanović Danilov
VARUH BELEŽNICE
(iz srbščine prevedla Mateja Komel Snoj)

Tudi ta beležnica bo nekoč postala arhiv
peščenih sipin, dnevnik pomnoženih hlebcev.
In to telo bo opuščen rudnik, poseljen
z nočnimi pticami, neslišnimi in temnimi kot voda.
To malo okroglo mesto bo brez mene
in tudi klop v parku, kjer sem kot deček bral Rimbauda.
Tvoja dlan, lahna kot vrabček, vonji,
ki divjajo v krošnji španskega bezga –
vse to bo ostalo brez mene, nekoč.
Moja globoka soba in starinarnica, kjer
sem vse dni brskal po starih knjigah.
In ta svetilka, pod katero sem bral kot menih,
bo neki drugi duši osvetljevala knjižne strani.
Kot sova v svoji duplini bo prodajalec še naprej
ždel v svojem kiosku, kjer sem kupoval časopise.
Upokojenci bodo zlagali domine pred
sodarsko delavnico, iz golobnjaka se bodo
dvigali letalci, jaz pa bom še kar
utripal v srcih svojih hčerk, hodil
po svetu z njihovimi popolnimi telesi in
z njihovim pogledom gledal velika mesta
pod budnim očesom neke objokane priče.
V joku se duša, gostja v stihiji, spreminja
v lestve, ki vodijo v nebo.
V tej pusti pokrajini je jutranja zarja že tako
stara; krokarji spodaj v pušči pod mojim
oknom to vejo – oni so silen črn narod,
ki še ni izčrpal svoje zgodovine.
Vrnil sem se iz prahu, bogatejši za
še eno odisejado odnehavanja.
Vojašnica je prazna, a neki glas kliče po imenih.