Lirikonfestovo podnebje – spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije (9): Zoran Pevec


Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič)   

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (9)

»DRŽAVA BO UKINILA NAROD« (J. Kornhauser) – ZAKLJUČNA DELA V POEZIJI XXI. ST.
Poezija je sugestija?

ZORAN PEVEC: ALI POEZIJA POTREBUJE NAROD ALI NAROD POTREBUJE POEZIJO?

Ranciere piše v Nelagodju v estetiki (naslov je seveda parafraza Freudovega Nelagodja v kulturi), da je »estetika na slabem glasu in da redko mine leto, da kako novo delo ne bi vnovič razglasilo bodisi konca bodisi nadaljevanja njenih globokih zmot.« Po drugi strani poznamo precej bolj optimistično Kantovo »nezainteresirano« estetsko sodbo, znotraj katere govorimo o tem, da je estetsko edino tisto, ki ne zahteva povračila daru. In verjetno je prav zato estetsko tisto, ki se izmika nadzoru oblastnega režima. Estetsko, logika umetnosti, namreč »preveč misli s svojo glavo«. Morda hoče narod, za katerim pravzaprav stoji država, ki hoče imeti narod »pod kontrolo«, ukiniti poezijo, ki je kot ena od umetnosti, tudi ena od temeljnih ravni samosvojega in avtonomno estetskega. Na tem mestu je dobro zapisati, kaj sploh je estetsko – vemo, da gre za produkt umetnosti, znotraj katere delujejo zakoni mimezis, ki uravnavajo razmerje med poiesis in njenim načinom bivanja aisthesis, ki ga prvi reflektira. Tu si znova lahko pomagamo z Rancierom, ki zapiše, da je »estetika trenutek, ko se razveže vozel med ustvarjalno naravo, čutno naravo in merodajno naravo«. Verjetno je, da prav tu tiči kaveljc tega, zakaj narod potrebuje ali ne potrebuje poezije – namreč, kako/na kakšen način prihaja do »utelešenja« med tremi zapisanimi »naravami«. In če prihaja do tega, zakaj je to nujno za narod. Vemo, da je Jernej Kopitar zapisal, da so se države, torej njihovi narodi, vzpostavili prav na temelju kulture, torej tudi poezije. Mi, Slovenci danes, se tega zavedamo zgolj še na nekakšni deklarativni ravni, zato verjetno tudi ni politika, ki bi imel v svojem programu kulturo. Tu bi lahko ugotavljali tudi, da letošnje Lirikonfestovo debatno vprašanje, »ali poezija potrebuje narod ali narod potrebuje poezijo«, pravzaprav implicira Heglovo tezo o koncu umetnosti. Ta bi naj z napredkom prenehala biti najvišja potreba Duha. Toda Hegel ni predvideval, da »umetnosti ni treba prikazovati zgolj tistega, v čemer je na neki svoji stopnji absolutno domača, temveč je vse, v čemer je človek sploh zmožen biti doma« (R. Pippin). In človek – ter z njim posledično tudi narod – je doma v poeziji, ker ta morda najbolj od vseh umetnosti ultimativno išče »izvorni cogito« svojega doma. Zato sta in verjetno še nekaj časa bosta skupaj v istem domu tako narod kot tudi njegova poezija. Vprašanje je le, kdo se tega pri nas (še) zaveda.

Zoran Pevec – Lirikonfestov lavreat – velenjica - čaša nesmrtnosti 2013
za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus v XXI. st.

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)