Na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v velenjski Vili Herberstein ustvarja v prazničnem septembru Mestne občine Velenje književnik Goran Gluvić


Književnik Goran Gluvić – 21. gost mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije (fotoarhiv UVKF-Lirikonfest)

Goran Gluvić (1957, Bileća), študij dramaturgije na AGRFT v Ljubljani; slovenski književnik (pesnik, pripovednik, dramatik, književni prevajalec, član DSP); avtor preko 30 knjižno objavljenih leposlovnih del za odrasle in mladino ter preko 30 gledaliških in radijskih iger; več njegovih knjižnih del je tudi prevedenih. Živi v Grosupljem.

Program Mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije omogoča Mestna občina Velenje. – Bivanja na ustvarjalni točki Vila Herberstein podpira Gorenje Gostinstvo.

Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju (MKPRV), vzpostavljena leta 2007 v organizaciji Ustanove Velenjska knjižna fundacija (od 2008 z rezidenčnim kabinetom v programu Mednarodnega Lirikonfesta Velenje), je večletni kulturni program mednarodnega književnega sodelovanja v slovenskem prostoru, namenjen(a) ustvarjalnemu bivanju tujih in slovenskih književnikov, prevajalcev in mednarodnih posrednikov novejše umetniške literature; prednostno književnim prevajalcem slovenske literature XXI. st. v druge evropske jezike; tistim, ki ustvarjajo, prevajajo, spoznavajo, interpretirajo, posredujejo, popularizirajo in promovirajo novejšo umetniško literaturo ter s slovenskim prostorom vzpostavljajo in širijo trajnejše mednarodne književniške povezave, organizirajo mednarodne izmenjave in gostovanja z udeležbo slovenskih avtorjev ipd. – Z ustvarjalnimi/rezidenčnimi bivanji v Velenju (idr. ustvarjalnih točkah v Šaleški in Savinjski dolini idr.) so nagrajeni izbrani tuji ali slovenski književni prevajalci, ustvarjalci in mednarodni posredniki. – Merili za ustvarjalno bivanje tujih književnih prevajalcev sta ocena izbora prevajalčevih prevodnih del ter kakovost/reference prevajalcev/njihovih prevodov; merilo za tuje in slovenske književne ustvarjalce je vrhunska kakovost njihovih literarnih del; merilo za gostovanje mednarodnih posrednikov slovenske literature so izkazane reference njihovega večletnega (so)delovanja na tem področju.

Na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci Velenjske knjižne fundacije so med 2007 in 2017 gostovali: Marko Kravos (SI), Andrej Medved (SI), Milan Vincetič (SI), Tone Peršak (SI), Milan Dekleva (SI), Meta Kušar (SI), Mateja Bizjak Petit (SI/FR), Draga Rinkema (SI/NL), Lenka Daňhelová (CZ), Peter Kuhar (SI/CZ), Matjaž Kmecl (SI), Admiral Mahić (BA), Kristina Potočňková (SK), Marlena Gruda (PL), Tanja Petrič (SI), Laima Masytė (LT), Feliciano Sánhez Chan (MX), Petr Mainuš (CZ), Žarko Milenić (BA), Milo Jukić (BA) ...

Program Mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije omogoča Mestna občina Velenje. – Bivanja na ustvarjalni točki Vila Herberstein podpira Gorenje Gostinstvo.

Pogovor s književnikom Gluvićem – 21. gostom mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije 

Goran Gluvić (foto Jurij Vižintin)

Zakaj slovenska književnost, zlasti poezija in dramatika, »ima« svoj trg, medtem ko ga fuzbal »nima«?

Gluvić: To, da fuzbal nima trga, književnost pa ga ima, je le šala. Obe panogi imata in nimata trga v Sloveniji. Ko pri nas govorijo o trgu po osamosvojitvi države, mislijo le na goli trg povpraševanja in ponudbe, kjer vse odpade, kar ni profitno, a trg je veliko več. Trg je država oziroma skupnost, za katero smo se odločili in mora funkcionirati kot država, ki pa sama po sebi nikoli ni profitna. Pri nas je bolj problematičen tuji kapital, ki vstopi vedno z določenim hudičevim namenom. Pri fuzbalu, da uniči konkurenco že v kali, zato kupi naše najboljše mlade nogometaše, da potem v glavnem sedijo na klopi in se ne razvijajo. Potem jih uničene in nesamozavestne vrnejo nazaj. – Za književnost pa se ni bati, da bi kupili kakšnega mladega talentiranega pisatelja, ga plačali, potem pa mu leta in leta ne bi izdali nobene knjige. Glede pravega literarnega trga pri nas pa je pomanjkanje prave kontrole kvalitete (dobrih urednikov, ki niso z ministrstva za kulturo). Izdaja se preveč knjig brez kontrole kvalitete. Potem pa se čudimo, zakaj ljudje nočejo brati gnilih paradižnikov in ovele paprike. No, na drugi strani pa berejo zadnjerazredne ananase in banane, seveda uvožene iz tujine, ker je to marketinško dobro plasirano.

Kakšno je stanje v sodobni slovenski dramatiki (ustvarjalno, z objavami, uprizoritveno)?

Gluvić: Stanje je nespremenjeno. Sodobni slovenski dramatiki mislijo, da je višek njihovega ustvarjanja, če jim tekst uprizorijo v slovenskih narodnih gledališčih ali Cankarjevem domu, kar je zmotno. Dramatika se mora preizkušati najprej znotraj svoje generacije na novo postavljenih odrih. Glej je bil včasih odskočna deska. Kaj je pa zdaj? Čitalnica dramskih tekstov. Huje kot okoreli dunajski Burgtheater.  Sodelovanje z Malo dramo. Popolnoma zgrešeno. Nikakršno sodelovanje. Upor! Tako se izbrusijo naši notranji diamanti.

Književnik Goran Gluvić – 21. gost mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije (foto Jurij Vižintin)

Zakaj mladi tako »veliko« berejo (starejši pa vse manj ali skoraj nič)?

Gluvić: Mislim, da je to od nekdaj. Poznam starejše in mlajše ljudi, ki so celo zasvojeni z branjem. To so tisti, ki berejo vse, v bistvu pa sploh ne vejo, kaj berejo. Vodi jih le zgodba. To je površno branje. Zato pa obstaja veliko ljudi, ki  se poslužujejo instant knjig, ki naj bi jih vodile skozi življenje. No, takšne knjige imajo večji trg. K sreči pa veliko ljudi vendarle bere knjige oz. literaturo na pravi način. Ko z avtorjem oziroma liki, ki jih je spisal, vzpostavijo dialog (bodisi odklonilni ali pozitivni, vseeno). Skratka, obstajajo različna branja. Govorim o beletristiki. Strokovna literatura je seveda drugo.

Ali je v lirični Sloveniji res trikrat preveč poezije, tako dobre kot slabe?

Gluvić: Poezije nikoli ni preveč! Človek bi si sicer želel, da bi bilo slabe poezije manj, a vedno je bilo tako. Ko potem mine toliko in toliko časa, se skristalizirajo nekatere stvari, a ne popolnoma. Nihče ni prerok v svoji vasi. Na žalost, slaba poezija zna biti hudo odporna. Za to so kriva ušesa poslušalcev …

Bi bilo bolje, če bi ljudje namesto leposlovja prebirali na primer apotekarska navodila ali pa nove verzije državne ustave?

Gluvić: To res ne bi bilo bolje! Ljudem ne privoščim, da bi brali apotekarska navodila. Ko pa začnejo pripravljati novo verzijo državne ustave, veš, da je nekaj narobe s tistimi, ki jo pripravljajo, ne pa z ustavo.

Bili ste mentor več kreativnih delavnic za mlade. Ali to pri nas sploh še živi in še ima smisel?

Gluvić: Smisel ima v toliko, da se mladi družijo in spoznavajo na poti v literarni svet. Morda vendarle kaj odnesejo s sabo, ali pa se odločijo, da ne bodo del tega sveta. Kot mentor nisem nikoli pametoval v teh delavnicah, poskušal sem predvsem skozi pogovor in šalo dopovedati mladim, kako pomembno smo nepomembni v dejanjih, ki jih sprožamo skozi pisanje.

Ali gre pri odnosu mladih do književnosti za napako v vzgoji in šolstvu ali pa so za stanje naše nizke bralne in nasploh knjižne kulture za vse krivi Javna agencija za knjigo, Ministrstvo za kulturo, nacionalno društvo pisateljev in še kdo (slaba kulturna politika)?

Gluvić: Vsekakor ima levji delež pri tem šolstvo. Posebej v tistem prelomnem obdobju, ko najstniki vstopajo v srednjo šolo. Poglejte, katera knjiga je najbolj izposojena? Sofoklejeva Antigona. Petnajstletniku vsiljujejo nekaj, kar še visokoizobraženi odrasli ne morejo odvozlati. Normalno, da se potem samo napiflajo spremno besedo. S tem pa se odvrača potencialne mlade bralce, ki se skozi vso srednjo šolo poslužujejo skrajšanih vsebin, da bi potem na maturi doživeli še en šok z literaturo, ki naj bi obravnavala kakšno temno plat ali tabu temo. Skozi celotno šolanje pa žal ne izvejo, da obstajajo knjige, kot so Dobri vojak Švejk, Polentarska polica, Ženini naše Koprnele, Trije možje v čolnu, če omenim le klasiko, ki mi je trenutno prišla na misel. Kar pa je najbolj žalostno, se ta proces nadaljuje tudi na faksu, kjer poučujejo literarne vede. K sreči obstajajo mladi, ki se požvižgajo na šolo in začnejo prebirati »tabu« literaturo – od znanstvene fantastike, nonsens pridiha do sodobne književnosti.

Kaj trenutno ustvarjate? Je težko priti do založbe oz. knjižne izdaje?

Gluvić: Trenutno imam odprtih šest, sedem fajlov – od romana, komedije, mladinske povesti, še enega romana, stand upa, radijske igre … Nekaj gre proti koncu, nekaj je na začetku, nekaj vmes … Še ne vem, kaj me bo najprej potegnilo … Ja, težko je bilo priti do založbe in knjižne izdaje, ko sem bil mlad. Zdaj, ko sem star, pa je še težje. Tu na koncu bi moral stati smeško, a se me izogiba.  :)  (I. S., U. Z., UVKF) 

V Vili Herberstein in njenem parku je Velenjska knjižna fundacija med 2002 in 2008 organizirala vsakoletna Herbersteinska srečanja slovenskih književnikov z mednarodno udeležbo (kasneje Mednarodni Lirikonfest Velenje – www.lirikonfest-velenje.si). – Foto Jurij Vižintin   

Primestna historicistična Vila Herberstein v Velenju je bila zgrajena v drugi polovici 19. st. na vzpetini ob robu gozda med  Velenjskim gradom in gradom Šalek; tu so svoje dni živeli baron von Ritter, Josef Eder in grofica Maria Anna von Herberstein in Proskau. V 70-ih letih 20. st. je bila vila v celoti obnovljena; Gorenje Gostinstvo jo je preuredilo za reprezentančne poslovno-gostinske namene. – www.vilaherberstein.si