Pogovor s pisateljem in prevajalcem Andrejem E. Skubicem


Foto: Jože Suhadolnik 

Ob Noči knjige (22. aprila 2016) je v Velenju (v predfestivalnem programu 15. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje) potekal pogovor z Andrejem E. Skubicem, enim najuspešnejših slovenskih pisateljev 21. stoletja (trikratnim dobitnikom Delove nagrade kresnik za najboljši slovenski roman v letih 2000, 2012, 2015; Župančičeve nagrade 2006; nagrajencem Prešernovega sklada 2012), ob pisateljevanju pa uglednim slovenskim književnim prevajalcem (dobitnikom Sovretove nagrade 2007); po izobrazbi sicer anglistom in slovenistom (doktorjem sociolingvistike, članom pravopisne komisije pri SAZU). V svojih romanih, kratkih zgodbah in dramah piše o aktualni družbeni resničnosti, znan pa je tudi po uporabi pogovornega jezika. V slovenščino je prevedel vrsto del iz irske, škotske in ameriške literature. – Z njim sta se pogovarjala Ivo Stropnik in Urška Zupančič.

Rp. Lirikon21: Vaša dela so večinoma tesno povezana z aktualnim družbenim dogajanjem. Ali je to namensko; želite s tem izraziti družbeno kritiko ali gre le za neko naključje?

Andrej E. Skubic: Verjetno je bolj naključje. Vsekakor se nikoli ne lotim pisanja zato, ker bi opazil kakšen družbeni problem, ki bi ga moral analizirati in razčleniti. Vedno gre za kakšen dogodek, ki se mi zgodi ali pa slišim, da se je zgodil komu drugemu, ki ga preberem in me fascinira iz takšnega ali drugačnega razloga. Včasih so ti dogodki taki, da se dotikajo javnega življenja. Recimo pri romanu Lahko, pri katerem je bila inspiracija, ko so družino Strojan v Ambrusu pregnali z njihove parcele in jih potem niso mogli nikjer namestiti, ker je bila vsa Slovenija blokirana, saj jih nihče ni maral sprejeti. Predstavljal sem si vizijo nekega ministra – ki sem ga kasneje bolj realistično spremenil v podsekretarja –, ki se je znašel pred zelo zahtevno nalogo, kako naj s to družino karkoli naredi, križari z njo po blokiranih cestah. Šlo je bolj za to, da se mi je situacija zdela tako absurdna in bizarna, da mi je začela ob njej delati domišljija. Ni pa bilo to načrtno. Tudi s tem nisem želel povedati kaj zelo konkretnega ali političnega, ampak me je enostavno navdihoval absurd.

Stalnici v vaših romanih sta tudi vprašanji jezika in identitete. Kakšna se zdi vam vloga jezika pri vključitvi v neko drugo okolje? Kako to vpliva na to, da lahko nekoga sprejmemo?

Skubic: To je zelo obsežna tematika. Seveda je znanje jezika pomembno. So jeziki, ki so nam bolj blizu, in taki, ki so nam manj, ali pa vzbujajo celo distanciranje. Vsi Slovenci večinoma razumemo jezike bivše Jugoslavije, a je recimo ob letošnjem kulturnem prazniku /2016/ izbruhnil cel škandal, da bi nekdo slovensko himno zapel v bosanščini. Nihče se ni pritoževal nad angleščino in japonščino, škandal sta bili bosanščina in arabščina. Sicer pa: tvoj jezik je najbolj intimno sredstvo, v katerem razmišljaš, v katerem se najlaže izražaš, zato so jezikovne ovire velika stvar. To drži med posameznimi jeziki, pa tudi že znotraj jezika: konec koncev na primer direktor podjetja in njegov delavec govorita zelo različna jezika, besede imajo v njih različne pomene, težko se bosta razumela. Od nekdaj sem to želel upoštevati v svojem pisanju: pustiti svojim govorcem, da se izražajo v svojem jeziku – tistem, v katerem zares razmišljajo – ne glede na to, ali je vulgaren ali tuj ali kakršenkoli.

Ali je to jezik, ki je danes »berljiv« v knjigi/romanu?

Skubic: No, bere se ga, vprašanje pa je, s kakšno lahkoto. Obstaja veliko različnih slovenščin, ne samo geografsko, ampak tudi socialno je jezik zelo razplasten. V šoli se vsi učimo lepega standardnega knjižnega jezika, skupaj z velikimi začetnicami in vejicami. Dejansko pa moramo vzgojiti lojalnost predvsem do tistega svojega najbolj intimnega jezika, ki ga imamo res v glavi, v katerem razmišljamo; tistega moramo znati ceniti. Sicer se nam lahko zgodi, da slovenščino zasovražimo, ker se nam bo zdelo, da je to jezik lektorjev, ne pa naš jezik. Vse življenje bomo frustrirani, da ne znamo lastnega jezika, ne obvladamo vejic, sklonov in dvojine. Ampak kaj boš brez jezika? Treba se je opreti na tisto, kar imaš, in to razvijati. Mislim, da se vsi različni liki v mojih zgodbah trudijo biti iznajdljivi in povedati točno tisto, kar mislijo. To res lahko naredijo samo v svojem jeziku, ne pa v jeziku učbenikov.

Vam takšen jezik omogoča, da manj opisujete like in pustite, da sami spregovorijo? Kje je pri vas meja kritike ali se od tega distancirate?

Skubic: K temu se moram vračati vsakič na novo, v takšnih pogovorih ali pa v kakšnih intervjujih, ker se toliko govori o mojem jeziku, ki naj bi bil zelo opazen.  V resnici sem hotel postaviti jezik v ospredje samo v Fužinskem bluzu, ki je neke sorte lingvistični roman. Zastavil sem ga kot zgodbo štirih ljudi, ki govorijo popolnoma različne jezike in kako se ti njihovi pogledi na en dan življenja v fužinskem bloku med sabo prepletajo, spopadajo. Ampak od takrat naprej na jezik, v katerem pišem, ne mislim kaj dosti, nastaja čisto naravno v glavah zamišljenih likov. Veliko bolj se trudim napisati dobro zgodbo; porabim približno eno leto, da pridem do nečesa, s čimer bom zadovoljen in bo učinkovito delovalo, bo dobro dramaturško sestavljeno; in potem sem nazadnje skoraj razočaran, ko preberem naslednjo kritiko, ki se začne: »Roman je napisan v znanem skubičevskem stilu …« Jaz pa sem krvavel za zgodbo!

Fužinski bluz je odličen roman ... Če se malo pošalimo, ali je Goran Vojnović v njem 'našel' idejo/zgodbo'? V novejši slovenski literaturi ste vi začeli s to temo.

Skubic: Ne, njegova knjiga je čisto druge vrste knjiga kot moja. Čefurji so nekaj, kar je dolgo zelo manjkalo v slovenski literaturi, avtentično pričevanje neke manjšinske subkulture in tudi realističen zapis njenega jezika in perspektive. V vseh velikih literaturah igrajo pomembno vlogo manjšinski avtorji, ki osvetljujejo dominantno kulturo na poseben način, in pri nas do Vojnovića takega pisatelja ni bilo. Moja knjiga je bila mišljena bolj kot eksperiment – pač še en slovenski roman, njegova pa je bila res prelomna. Jaz sem se v Fužine priselil, tri leta sva z ženo živela tam in sem bil fasciniran nad multi-kulti okolico kot »outsider«, kot nekdo, ki je odraščal v predmestnem naselju vrstnih hiš in se potem naenkrat znašel v betonski džungli. On pa je pisal kot »insider«, tako da mislim, da si z Vojnovićem niti najmanj nisva hodila v zelje.

Ali  je v času preseljevanja narodov jezik še vedno najpomembnejši dejavnik ustvarjanja neke identitete?

Skubic: Saj nikoli ni bil najpomembnejši, čeprav je bil zelo pomemben. Identiteta temelji na skupnih vrednotah, navadah. Irci so še zmeraj Irci, čeprav govorijo angleško: ampak angleške besede imajo v njihovih ustih druge konotacije, njihove fraze so drugačne. Njihovo pivo je drugačno.

Ali se torej Slovenec rodiš ali lahko to postaneš?

Skubic: Za odgovor na to vprašanje bi morali najprej ugotoviti, kaj pomeni, biti Slovenec. Moja sicer čistokrvno dolenjska žlahta v Argentini ima vsekakor drugačne navade kot mi tukaj ali pa njihovi predniki, preden so zbežali pred komunisti. Svojim otrokom pojemo še nekaj skupnih pesmi, ampak njim sta nedeljski »Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo« in Triglav veliko bolj oddaljena kot pa našim čefurjem iz Fužin navijanje na tekmi Maribor – Olimpija. Ne dam dosti na gene, dosti več na sodelovanje v našem tukaj in zdaj. Preberite kakšno kolumno Ivane Djilas – ona ima to izkušnjo. Vojnović tudi. Sem pa zelo na strani žive, ustvarjalne slovenščine, to pa vsekakor.

Kakšen je vaš pogled na nudenje azila avtorjem iz tujih držav, kjer je ogroženo njihovo življenje (primer iraškega pesnika, ki mu Ljubljana nudi zatočišče)? Kako lahko takšno sodelovanje vpliva na slovensko literaturo?

Skubic: Vsekakor mislim, da je to edino etično. Bil sem navdušen, ko se je Društvo slovenskih pisateljev pred leti odprlo za avtorje, ki s slovenskim državljanstvom ali vsaj stalnim bivališčem že dolga leta ustvarjajo v Sloveniji – antologija Iz jezika v jezik je odličen dokaz tega, kako pestri smo lahko. Če le priznamo, da smo to mi. Mislim, da smo neka skupnost, ne glede na genetiko.

Za roman Samo pridi domov ste leta 2015 prejeli nagrado kresnik. V tem romanu ste se med prvimi v slovenski literaturi lotili teme o tajkunih. Se vam zdi, da si drugi pisatelji tega niso upali ali pa na možnost literarne obravnave te temo niso nikoli niti pomislili?

Skubic: Spet bolj po naključju, ker se zopet nisem načrtno lotil družbene problematike. Iskal sem kakšno zanimivo inspiracijo, drobec, ki bi se mi zapičil v glavo. V časopisih sem naletel na zgodbo odvetnika, ki so ga prijavile stranke, ker njihovih primerov ni vlagal na sodišče. Pobral je honorar, menda celo pripravljal primere, a ni nobenega vložil. Spet zelo navdihujoč absurd: kako je lahko odvetnik, ki je ne samo predstavnik družbene moči, ampak tudi poosebljenje pravice, racionalne argumentacije, naredil nekaj tako iracionalnega, nesmiselnega. Zgodba tistega resničnega odvetnika je bila sicer bolj banalna, bil je zasvojen z igrami na srečo in imel zato težave z osredotočanjem na službo, jaz pa sem iskal boljšo motivacijo. Po svoje se mi je zdelo čudno, da več odvetnikom ne »poči film« glede na to, kaj vse morajo početi v imenu svojih vplivnih, močnih strank. Zdelo se mi je, da bi to lahko bila zgodba. V neki fazi odvetniku prekipi in sklene razkrinkati mračne posle svojega klienta. Zaradi tega po eni strani postane ljudski heroj, čeprav mora na zagovor zaradi kršitve odvetniške etike; po drugi strani pa izgubi vse stranke, saj nihče normalen ne želi imeti odvetnika z vestjo. Vsak resen človek ima za odvetnika rajši barabo, ki bo zanj pripravljena narediti vse. Zato k njemu hodijo samo še čudaki, ki pa poženejo v drugo vrsto blaznosti in v osebni ter profesionalni propad. No, ampak izkaže se, da je vseeno tudi on z veliko žavbami namazan, da ni ravno angelček.

In zato so vašemu odvetniku nekateri očitali, da pravzaprav ni junak, da je antijunak, kriminalec?

Skubic: Ne vem, včasih sem nesrečen, kako zelo so bralci strogi do kakšnega mojega junaka. Jaz pa ga čisto razumem. Zdi se mi, da je hotel dobro, naredil je pravo stvar, tudi če mogoče na napačen način. Polovico knjige izpade kot svetnik, dokler pleteniči on sam in predstavlja svojo verzijo. Proti koncu pa pove tudi določene stvari, ki si jih dotlej ni upal in mečejo na njegovo preteklost slabšo luč. Ampak on je le človek, kot smo vsi, tudi z napakami. On vsaj iskreno dobro misli. Ja, izkaže se, da ni bilo vse samo idealizem, da je bil vpleten tudi kovček z denarjem, in glede na to bi skorajda rekel, da je tipičen junak našega časa, ne pa antijunak. Ampak od tega kovčka nima čisto nobene koristi. Niti ženi si ne upa povedati zanj.

Ali lahko sočasno pišete roman in prevajate leposlovje? Kako to branje/prevajanje vpliva na vaše avtorsko pisanje?

Skubic: Ne kaj prida. Prevajanje je neke vrste jezikovna telovadba. Zlasti včasih, ko sem še več sam izbiral avtorje in iskal založnike zanje. Izbiral sem avtorje, ki so me iz takega ali drugačnega razloga jezikovno pritegnili, ki so bili izziv, kako je kaj takega sploh mogoče poustvariti v slovenščini. No, mogoče mi je pri mojem pisanju malo pomagala izkušnja enega mojih prvih prevodov, Trainspottinga Irvina Welsha; tam sem se moral osvoboditi spon knjižne, šolske slovenščine, da sem lahko fonetično pisal, zbral pogum za pisanje pogovornih sklonov, števil in tako dalje. Čeprav sem še vedno pravilno uporabljal vejice (smeh). Knjižni jezik nam je iz šole tako globoko vraščen v možgane, da sploh ne opaziš, kako zelo te zasleduje, tudi kadar hočeš pisati recimo narečje. Se pravi, takrat mi je tisto prevajanje pomagalo, da sem stopil v nek drug prostor, ker sem bil potem bolj svoboden. Toda bolj kot prevajanje je name neposredno vplivala jezikovna filozofija Jamesa Kelmana, ker je razložil tisto, o čemer sem prej govoril. Vsak človek se lahko pristno izrazi samo v svojem jeziku; če njegove besede črtaš, če ne pustiš na papir njegovih vulgarizmov in bizarnosti, potem ga cenzuriraš, črtaš, ne pustiš mu do besede. Kelman je s takim odnosom do jezika na Škotskem naredil veliko revolucijo, ogromno mladih avtorjev je spodbudil k pisanju. Ampak nazadnje, kot sem rekel, pri pisanju na jezik ne mislim več prav dosti. Ko se lotim pisanja, sem sam z inspiracijo, kakršnakoli že pač je. Navadno so to kakšni drobci, stavki, situacije, lahko kakšne fraze, nekaj, kar mi vztraja v glavi in moram to razčistiti, predelati, razviti do konsekvenc. Takrat mi avtorji, ki sem jih prevajal ali prebral, ne morejo kaj prida pomagati oziroma vplivati. Govorijo liki, s svojimi lastnimi glasovi.

Bi se dalo bolje živeti kot pisatelj ali kot prevajalec?

Skubic: Živim v glavnem od prevajanja. To je delo, ki si ga trudim redno, sproti zagotoviti, tako da lahko kontinuirano delam. Potem pa si vsake tolike časa, ko mi v glavi neka zgodba dovolj dozori, rečem, zdaj bom pa to lahko napisal. Takrat si vzamem nekaj mesecev za ta namen; ampak moram imeti prihranjenega dovolj denarja, da si to lahko privoščim. Samo od pisanja ne bi nihče mogel živeti, oziroma pač odvisno od tega, če imaš družino, kakšne so tvoje bivanjske razmere ... V glavnem vsi slovenski pisatelji delajo še karkoli drugega, kar je povezano s kreativnostjo: od kolumnistike, scenaristike, urednikovanja, karkoli se pač ponudi. No, malo drugačna zgodba je mogoče dramatika, vsaj bila je. Tam so se obračali sorazmerno večji denarji. Je pa težje priti zraven.

Ali je mogoče kakšen škotski ali irski pisatelj izrazito vplival na vaše delo?

Skubic: Prej sem omenil Jamesa Kelmana. Drugače pa sem dejansko za prevajanje iskal avtorje, ki so izredno različni. Gertrude Stein je popolnoma na drugem koncu literarnega spektra kot James Kelman ali Irvine Welsh. Ali pa recimo nigerijski pisatelj Ken Saro-Wiva, ki je pisal v neke vrste nigerijski kreolščini. Uporaba kreolščine v prav tej knjigi je bila zanj pomembna in pomenljiva, zato sem moral ustvariti neko slovensko kreolščino, si izmisliti jezik, ki bi nastal, če bi Slovenci nekoč imeli kolonije v Afriki in bi bili tam domačini prisiljeni lomiti slovenščino. Ampak način, ki ne bi bil po tarzansko komičen, ampak resničen, organski, pretresljiv. Pri tem je šlo, kot sem že rekel, za jezikovno telovadbo, po svoje že kar jezikovno masturbacijo, nekaj kar nudi užitek pri delu z jezikom. V glavnem, vsi ti pa so popolnoma drugačni avtorji od mene.

Ali Slovenci raje beremo tuje in prevedene avtorje? Imamo dobre prevode? Kako vidite našo bralno kulturo?

Skubic: To je spet zelo široko vprašanje … Mislim, da gre tukaj predvsem za vprašanje žanra. Kar se tiče prevodov: ja, povečini imamo dobre, vsaj kar se tiče prevodov resnih založb. Ampak pri slovenskih pisateljih velja, da naj bi bili zateženi, zato ker povečini pišejo t. i. »resno« literaturo. Slovenci imamo malo žanrskih pisateljev takega tipa, kakršni se recimo po knjižnicah največ izposojajo. Tisti, ki bi bral recimo Célina, bo z enakim veseljem bral tudi Vitomila Zupana ali pa recimo Aleša Čara. Kdor pa bere bolj Petdeset odtenkov sive ali Harryja Potterja, bo imel med slovenskimi avtorji bolj slabo ponudbo. Potem se zadnje čase rado krivi nove medije, e-knjigo in podobno, ki omogočajo zelo enostaven dostop do množice tujih knjig neposredno v angleščini. To zelo vpliva že na to, kaj se bo sploh prevajalo v slovenščino. Branje lahkotne literature v angleščini ni težko, če imaš neko osnovno znanje, kar pa ne pomeni, da boš lahko bral razne Bookerjeve nagrajence. Ampak kot sem rekel, kdor bi bral Bookerjevega nagrajenca, ima poleg tega tudi odlično ponudbo naših avtorjev. Zakaj se pa nasploh vedno manj bere? To je spet dodatna tema, ker imamo vedno manj časa in pozornosti za zbrano branje in smo obkroženi s toliko tehnološkimi igračkami, ki nas potegnejo. Raje nekaj klikamo, na hitro pobrskamo, kot pa da bi sedli za knjigo in jo prebrali od začetka do konca in se zraven še zamislili, kaj nam hoče ta avtor pravzaprav povedati.

V zgodbe radi vpletate nove medije, recimo elektronsko pošto. Se vam zdi, da je to uspešno združljivo z umetniško literaturo?

Skubic: Mene vsi ti različni jeziki zelo fascinirajo, tudi jeziki spletnih forumov. Kakšen način komunikacije poteka tam?! To je čisto drugačen način funkcioniranja, drug način mišljenja. V svoje zgodbe rad vpletam tudi to novo komunikacijsko stvarnost, ki navsezadnje ponuja tudi nove estetske možnosti. Na primer v romanu Lahko so deli, kjer se nekaj dogaja v realnem času, pa se že sproti komentira prek internetnih forumov, kot da to nekdo gleda v Big Brotherju, resničnostnem šovu. Nastane čisto vzporedna resničnost. Zdi se mi, da če se vse to nekako preplete, funkcionira drugače, postane slika neke shizofrenije. V bistvu postane tekst tako nor, kot je nor naš resnični svet, že samo skozi jezik – ampak jasno samo s pomočjo dramaturgije.

Vaše zadnje knjižno objavljeno avtorsko delo je novela Igre brez meja (2015), ki je glede na prostor dogajanja drugačna od vaših prejšnjih del, saj je dogajanje postavljeno na otok Lampedusa, kjer Slovenec pobira mrtve prebežnike iz vode. Kako ste se odločili za to temo?

Skubic: To zgodbo sem pisal lanskega januarja (2015), ko še ni bilo balkanske migrantske poti, ki nas je tako okupirala v letošnjem letu. Takrat smo poslušali predvsem o prevrnjenih čolnih pred Lampeduso in o plavajočih truplih. V tistem času se je s tem ubadala samo Italija, nihče ji ni priskočil na pomoč, Slovenija je bila s svojo ladjo Triglav neke vrste izjema. Po drugi strani pa smo neprestano poslušali, kako smo v recesiji, kako nas bo rešila samo vitka država, privatizacija storitev, zasebna pobuda. Spet sem naredil neke vrste miselni eksperiment. Kaj pa če bi recimo to dali privatnikom, ki tam naredijo industrijo iz trupel, EU pa bo podeljevala koncesije? Eni bodo pobirali trupla, drugi bodo navezali stike z resnimi organizatorji prevozov, ki bodo neposredno pobirali žive in jih dostavljali v delovna taborišča. To sem si najprej popolnoma izmislil, potem pa sem prebral v nekem članku, da nekaj podobnega že obstaja v južni Italiji na plantažah agrumov, paradižnika ipd., kjer so prebežniki delali za nekaj evrov na dan, pa še tiste evre so lahko porabili samo v trgovinah, ki so jim bile določene. Potem še malo naprej. Zakaj ne bi recimo dva mlada podjetna Slovenca šla tja s svojo barko kot gastarbajterja? Tam se borita s hudo konkurenco tudi raznih drugih gastarbajterjev, ki jih imata za manj vredne od sebe. Najprej sem to zastavil kot kratko zgodbo, ker sem hotel napisati zelo shematsko, kot neko skico nore prihodnosti, kaj se bo zgodilo v skladu s to bizarno logiko. Pa nisem mogel nehati vse do šestdesete strani. Bil sem malo v težavah, ker je bilo predolgo za objavo v literarni reviji in prekratko za knjigo. Na srečo imajo pri založbi Modrijan zbirko Svila, ki objavlja točno take obsege in so to le spravili v knjižno obliko. Ko sem rekel, da sem si to zamislil kot neko antiutopijo oz. nekakšen absurd, kam bo to pripeljalo, sem bil prepričan, da bo to razumel vsak bralec. Potem sem bil zelo presenečen, ko sem bral kritike, ki so se začenjale tako, da sem očitno dobro preštudiral, kaj se dogaja, torej nič posebnega, trivialna resničnost, ampak kje je kakšna intimna zgodba ipd. Ampak vsa poanta zgodbe je bila ravno šokantnost antiutopije, ki nas čaka.

Kako kot prevajalec vidite prevode vaših knjig? Ali je to, kar pišete, težko prevedljivo ali aktualno predvsem za slovenski prostor?

Skubic: Mislim, da nobena knjiga ni čisto univerzalna niti čisto lokalna. Kakšna knjiga je bolj primerna za kakšen trg kot za drug. Bil sem recimo precej presenečen ob izboru moje knjige za ruski prevod. Jaz sem predlagal Koliko si moja, ki je zelo komunikativen tekst, ruska prevajalka pa je vztrajala, da bi izbrala Lahko. To se mi res ni zdelo kot knjiga, s katero bi se rad prvič predstavil kakšnemu bralcu oziroma kakšnemu tujemu trgu, ker je netipična, daleč najbolj morbidna. Prevajalka pa je rekla, da je to za ruski trg zelo pomembna tema – medetnično nasilje, družbena groteska in tako naprej. Potem sem razmislil in ugotovil, da je to res knjiga, ki je v duhu mojih najljubših ruskih avtorjev, kot so Sorokin, Pelevin, Izak Babel. Mislim, da je bolje vedela kot jaz.

Kakšno je vaše mnenje o begunski krizi?

Skubic: Nisem dovolj pameten za kakšne recepture. Ko sem pisal Igre brez meja, je bil to še čas pred popolnim kaosom, ko je nenadoma milijon ljudi krenilo po balkanski poti in spravilo EU na kolena. Evropa je imela zelo veliko časa, da bi se lahko na organiziran način pripravila na to, kar se je zgodilo. Nazadnje pa je vsaka država improvizirala po svoje in si predstavljala neko vizijo matere Evrope, ki bo njeno odločitev blagoslovila. Ena bi spustila vse, druga bi se zazidala, tretja je potem na čisto drugem koncu Evrope rekla »Vsi pridite sem!«. To bi morali doreči že eno leto prej, ko so se te zadeve začenjale v Turčiji. Ta ima dva milijona beguncev, ki jih gosti. Libanon jih ima milijon, Jordanija pol milijona. Lahko bi pričakovali, da se bo to enkrat sprožilo. Lahko bi pripravili strategije za sprejem, ker smo za situacijo tudi soodgovorni. Kar se tiče slovenskih reakcij na druge kulture in vere, ki prihajajo sem, bi se pa lahko samo spomnili na lastne eksoduse, ki smo jih imeli. Leta 1945 je dosti naših sorodnikov na razne legalne ali nelegalne načine bežalo po vsem svetu, in to brez urejenih dokumentov. Od Severne, Južne Amerike do Avstralije. Pred tem pa so hodili kot ekonomski migranti na vse konce, od Aleksandrije do Amerike. Še danes, ker tukaj pri nas ni služb, hodijo ljudje delat in preizkušat svojo srečo v Avstrijo, Nemčijo, Anglijo idr. To so sicer na skrivaj delali že zdavnaj pred urejenim evropskim režimom. Lahko bi imeli malo več razumevanja za stisko ljudi. Je pa seveda to problem, če naenkrat vdre milijon takih, za katere si se leta pretvarjal, da se ti nanje ni treba pripraviti.

Se vam zdi, da literatura še lahko vpliva na družbo?

Skubic: Ne. Lahko pa se usaja. Mora se.

Z Andrejem E. Skubicem se je za Rp. Lirikon21 pogovarjala Urška Zupančič.

© Rp. Lirikon21 (2016)