Pogovori z Lirikonfestovimi lavreati (3): Katja Zakrajšek


KATJA ZAKRAJŠEK (plaketa Lirikonov zlat 2017 za vrhunske revijalne prevode iz britanske poezije XXI. st. v slovenščino (za prevedene pesmi Warsan Shire, obj. v festivalni antologiji Rp. Lirikon21/2017)

Med drugim prevajate tudi iz afriške književnosti ter zadnje čase iz brazilske. Kako ste se srečali s književnostmi, ki so v slovenskem prostoru manj zastopane in kakšen položaj imajo med bralci in založniki?

Med študijem primerjalne književnosti in francoščine sem se udeležila poletne šole na univerzi v Grenoblu, kjer smo imeli med drugim predavanja o frankofonskih književnostih. O tem nisem dotlej vedela ničesar in bila sem fascinirana. Kupila sem nekaj knjig in začela brati. Ena od teh knjig, roman Alahu ni treba Ahmadouja Kouroume, je nekaj let pozneje postala moj prevodni prvenec. Obenem sem se začela ukvarjati tudi z zgodovino afriških literatur v francoščini in z njihovim prevajanjem, tudi po prevodoslovni plati. Izhajala sem pravzaprav iz spoznanja, da obstajajo ogromna področja sveta – literature, o katerih ne vem popolnoma nič. To pa zato, ker jih pri razmišljanju o svetovni književnosti redno ignoriramo in tako spregledamo ali zapostavljamo ogromen del ustvarjanja, kot da je nerelevanten. Kot da je svet onkraj Evrope in Amerike nerelevanten! Na to ne pristajam. Gre torej za preplet čiste radovednosti in občutka zavezanosti, da na svojem področju, se pravi na področju literature, sodelujem pri rahljanju in puljenju opek iz tega metaforičnega zidu. – Je pa te knjige še vedno težko spraviti do splošnega občinstva, saj očitno veljajo za nekakšno eksotiko oziroma specializirano branje za tiste, ki jih zanima »afriška literatura«, ne pa tudi za tiste, ki jih preprosto zanima literatura. To je škoda. Če si izposodim besede Aija Weiweija, ki se sicer nanašajo na iniciativo mednarodnega združenja PEN za promoviranje dela cenzuriranih in preganjanih avtorjev: »Literatura je prostor, kjer lahko skupaj vzpostavljamo nove realnosti, toda če literatura, do katere imamo dostop, ni reprezentativna, obstaja nevarnost, da se bodo v teh novih realnostih obnavljali predsodki in diskriminacija sveta, v katerem živimo.«

Zakaj ste za prevod izbrali ravno pesmi Warsan Shire?

Ker je odlična pesnica; ker se mi zdi pomembno prevajati pesnike in pesnice, ki ustvarjajo v omenjenih literarno spregledanih delih sveta ali iz njih vstopajo v evropske literarne prostore; ker me je ob tem tudi osebno močno nagovorila, kot me ob vsej moji ljubezni do besedne umetnosti nagovorijo le redki. Po naključju sem slišala nekaj njenih verzov, ne da bi sploh vedela, čigavi so; in niso mi dali miru, dokler nisem izbrskala cele pesmi. Potem sem seveda morala brati dalje, in več njenih pesmi ko sem prebrala in več ko sem prebrala o Warsan Shire, bolj mi je postajalo jasno, da gre za pomembno, pronicljivo, prodorno poezijo, aktualno v najboljšem pomenu besede. In kadar naletim na literaturo, ki mi zelo močno govori, me ob tem vedno zamika tudi, da bi jo prevedla; gre skoraj za refleks – in seveda za to, da si prebrano želim deliti tudi z drugimi bralci. – Slučajno mi je takrat prišel v roke Lirikonfestov razpis, kjer je pisalo »britanska poezija«. Warsan Shire je somalskega rodu, rojena v Keniji, živi in ustvarja v Veliki Britaniji. V svoji poeziji se posveča izkušnjam migrantk in migrantov, begunk in beguncev, vprašanjem vojne, izgube, izkoreninjenosti in pripadnosti ter navigiranja med različnimi družbenimi in kulturnimi okolji, oziroma, kot sama pravi, »nadrealizmu imigrantskega vsakdanjika«. V njej se srečujejo glasovi in zgodbe (pretežno) žensk, ki se v tem kontekstu na različne načine soočajo s tesno prepletenimi vprašanji spola, spolnosti in ljubezni, vojne in nasilja ter kulturnih predpostavk. Shire je bila uradna »mlada pesnica« Londona in njene tekste najdemo v antologijah mladih britanskih pesnikov; prejela je tudi Brunelovo nagrado za afriško poezijo ... To je bila med drugim tudi lepa priložnost za širjenje tega, kaj v Sloveniji razumemo pod pojmom britanske (in širše, evropske) književnosti oziroma poezije.

Kakšna je prevodna moč Slovencev? Bi bilo mogoče preživeti samo od prevajanja?

Literarno prevajanje je pri nas izredno pomemben segment literarnega ustvarjanja in literarnega trga. Vsi smo kot bralci v veliki meri zrasli ob prevodni literaturi. Ni povsod tako. Na tem področju imamo bogato tradicijo in vrhunske ustvarjalce. Vseeno pa je prevajanje kot dejavnost še vedno razmeroma nevidno, kljub temu da je, če naj prevodno delo zares zaživi v ciljnem jeziku, kvaliteta prevoda ravno tako pomembna kot kvaliteta izvirnika. (Pri glasbi, recimo, bolje razumemo, da za dobro koncertno izkušnjo ne zadošča odlična partitura, z izvedbo pa bo že nekako.) No, morda se stvari le izboljšujejo: letos je bila prvič v zgodovini Prešernovih nagrad ena od nagrad za življenjsko namenjena prevajalcu. – Kar se preživetja tiče, to zame ni hipotetično vprašanje, saj živim od prevajanja. Res da ne prav bogato, predvsem pa kot prekarna kulturna delavka zelo negotovo.

Je za vas tudi prevajanje neke vrste potovanje, četudi le na papirju?

Vsekakor sem z metaforo potovanja tudi sama večkrat opisovala branje. Toda bolj ko razmišljam o njej, bolj se mi kaže kot preširoka in zato vsaj nejasna, če že ne varljiva. Če že rečem branje kot potovanje, moram povedati, na kakšno potovanje s tem merim. Ne zanima me toliko bralski ekvivalent adrenalinske avanture (kar sicer branje lahko je in nikakor nočem reči, da je s tem kaj narobe), še manj ekvivalent poležavanja na eksotični plaži (kar branje tudi lahko je), kaj šele osvajalskega pohoda ali zbiranja spominkov in selfijev (tukaj se metafora mogoče zalomi, ali pa tudi ne). Zanima me branje kot poslušanje, odkrivanje, spoznavanje drugih človeških izkušenj, drugih družb, drugih zgodovin, vključno z drugimi literarnimi zgodovinami (ki so lahko prostorsko oddaljene ali pa prav tukaj, pred nosom, kot literatura manjšin, priseljencev …). – Pravzaprav mislim, da bom metaforo branja kot potovanja verjetno upokojila, tudi zato, ker se preveč zanaša na implikacijo potovanja kot nečesa svobodno izbranega in pozitivno izkušenega. Ampak kaj ni to pravzaprav manjšinska izkušnja potovanja, pridržana za razmeroma redke srečnike? Ogromno literature, s katero se ukvarjam, vključno s poezijo Warsan Shire, izhaja iz nasprotne in verjetno množičnejše izkušnje potovanja, za katerim tičijo raznovrstne prisile ali grožnje: zdomstvo, izgnanstvo, begunstvo … – Prevajanje bi opisala kot gesto posredovanja in soudeleženosti v komunikaciji oziroma v širjenju komunikacijskega dometa izvirnika. Z drugačno metaforo povedano: izvirno besedilo poskušam izvesti, odigrati v drugem jeziku, da bi mu lahko prisluhnili še drugi bralci in bralke. In mu tako pomagam »potovati« po svetu.

Kakšni prevajalski projekti vas čakajo v prihodnosti?

Trenutno prevajam roman mavricijsko-francoske pisateljice Nathache Appanah, ki jo slovenski bralci že poznajo po romanu Annina poroka. Delovni naslov je Poldnevnik nasilja in se dogaja med mladimi v priseljenskem getu na francoskem otoku Mayotte v Indijskem oceanu. Sledil bo roman Ladivine francoske pisateljice Marie Ndiaye, ki je slovenskim bralcem prav tako že znana po knjigah Rosie Carpe in Tri močne ženske. Tu stopam v velike prevajalske čevlje, saj sta jo pred mano prevajali Saša Jerele in Suzana Koncut, kar bo poseben izziv. Ladivine pripoveduje zgodbe štirih generacij žensk, katerih usode se odvijajo med Francijo, kjer ostajajo v določeni meri izgnanke, in neimenovano deželo izvora, kjer niso (več) doma, in raziskuje izkušnje tujstva, izgube, eksila in s tem povezane travme, ki se vleče skozi generacije. – Vsekakor bi rada nadaljevala s prevajanjem Warsan Shire. – In dalje? Pred kratkim sem odkrila sudansko pesnico Safio Elhillo.

Pogovarjala se je Urška Zupančič (Lirikonfest/Čitalnica Pri pesniški duši)