Pogovori z Lirikonfestovimi lavreati (4): Urška Zupanec


URŠKA ZUPANEC (plaketa Lirikonov zlat 2017 za vrhunske revijalne prevode iz britanske poezije XXI. st. v slovenščino (za prevedene pesmi Alice Oswald, obj. v festivalni antologiji Rp. Lirikon21/2017)

Leta 2009 ste že prejeli Lirikonov zlat za vrhunske prevode poezije iz angleščine, potem pa nekaj časa takorekoč oz. vsaj javnosti znano niste prevajali. Bi lahko rekli, da je šlo za neke vrste prevajalsko krizo? Kaj je spodbudilo vašo vrnitev k prevajanju poezije?

Ja, mogoče bi res lahko rekli, da je šlo za  neke vrste prevajalsko krizo, ki pa je bila bolj pogojena z novimi vlogami, ki sem jih v življenju sprejela, oziroma si jih želela, in mi potem nekako ni ostalo časa za prevajanje. Poleg zahtevne službe sem v tem času dobila dva mala nadebudna živa projekta, Elo in Tarasa, ki sta sicer zelo izpolnjujoča, a zahtevata veliko pozornosti in popolno predanost. Zdaj ko počasi rasteta in premoreta vsaj malo samostojnosti, ostane tudi nekaj več časa zame, tako da sem se vrnila h književnemu prevajanju, ki me izpolnjuje na povsem drug način. Zdaj sem šele zares ugotovila, kako zelo sem to pogrešala. To je pač nekaj, kar je čisto moje, in ko gledam nazaj, mislim, da ni bilo prav, da sem si pustila to vzeti. Morala bi si izboriti vsaj malo časa za prevajanje. Lirikonfestov natečaj je bil kot naročen, da me ponovno spodbudi k prevajanju in z veseljem sem izkoristila to priložnost. Seveda sem bila še toliko bolj vesela in hvaležna, ko sem izvedela, da sem ponovno prejela Lirikonov zlát.

Zakaj ste za prevod letos izbrali ravno Alice Oswald? Po kakšnem ključu izbirate avtorje?

Avtor me mora nagovoriti in Alice Oswald je to storila tako s svojo tematiko – v mnogih pesmih tematizira naravo, vendar na dosledno neromantičen način, in ravno ta pristop mi je zelo všeč – kot tudi z nekoliko temačnim tonom svojih pesmi, ki mi je nekako domač. Ko je o tem govorila v nekem intervjuju, je povedala, da ji tudi njen mož pravi, da so njene pesmi vedno bolj temačne, a nato pove, da jo v resnici večinoma zanimata življenje in vitalnost, a to lahko vidiš šele, ko vidiš nasprotje tega.

Izbiram tudi avtorje, ki so v okolju, iz katerega izhajajo, dobro uveljavljeni, pri nas pa njihovi prevodi niso prisotni. Alice Oswald je prejela praktično vse nagrade, ki jih lahko prejme britanski pesnik, kljub temu pa prevodov njenih pesmi pri nas doslej nisem zasledila.

Kakšna je prevodna moč Slovencev? Bi bilo mogoče preživeti samo od prevajanja?

Prevodna moč Slovencev je izjemna. Veseli me tudi, da so veliki prevajalci v zadnjem času deležni tudi najvišjih priznanj na področju kulture, Prešernovih nagrad. Letos jo je prejel še vedno zelo produktiven Aleš Berger, ne tako dolgo nazaj pa izjemni Janez Gradišnik, ki ga žal ni več med nami. To zunanje priznanje pomembnosti in kakovosti dela književnih prevajalcev je po mojem mnenju zelo pomembno. Moram povedati, da me je osebno letos med drugim navdušilo tudi branje prevoda romana Skrivna zgodovina, ki ga je mojstrsko opravil Uroš Kalčič.

Kar zadeva vprašanje, ali je mogoče preživeti zgolj od književnega prevajanja, menim, da je to sicer mogoče, a je težko. Večina književnih prevajalcev poleg prevajanja počne še kaj drugega. Tistih, ki živijo zgolj od prevajanja književnosti, je malo in imajo izjemno prevajalsko kondicijo, hkrati pa mora biti njihovo delo tudi ustrezno ovrednoteno (tarifnik Društva slovenskih književnih prevajalcev je pri tem gotovo dobro izhodišče).

Je tudi prevod neke vrste potovanje (vase ali mogoče iz sebe)?

Prevajalec mora biti najprej dober bralec. V poezijo se moraš potopiti, jo vdihniti, moraš jo slišati, razumeti, videti njene podobe in jo občutiti. Poezija, ki me nagovori, mi pokaže tisto, za kar se je zdelo, da poznam, v čisto novi luči. Lahko rečem, da mi odstira nove svetove in to je gotovo neke vrste potovanje. Samo prevajanje pa je zame bolj umsko, racionalno delo, pri katerem se tudi učiš in širiš svoja obzorja. Nato pa prevod spet preverjaš z branjem, ki mora nuditi večplastno občutenje.

Imate v prihodnosti v načrtu kakšen večji prevajalski projekt npr. knjigo?

K prevajanju leposlovja se vračam postopoma, prek manjših projektov, seveda pa si v prihodnosti želim tudi kakšnega ambicioznejšega podviga. Priznanje Lirikonov zlát mi bo pri tem nedvomno v spodbudo.

Pogovarjala se je Urška Zupančič (Lirikonfest/Čitalnica Pri pesniški duši)