Razglasitev treh nominiranih za Lirikonfestovo literarno nagrado KRILATA ŽELVA 2019


Troje nominiranih za literarno nagrado KRILATA ŽELVA 2019* 

(navedeni po abecedi)

  • Jakob J. Kenda: Apalaška pot – 3500 kilometrov hribov in Amerike (ISPO)
  • Nataša Rogelja: Trinajsti mesec – portreti morskih nomadov (Aktivni mediji)
  • Peter Zupanc: Kitajska, dežela razdalj, in jaz (Antika)

(razglasitev  lavreata_ke 9. maja)

* krilata želva ki jo od leta 2017 na Akademiji Poetična Slovenija podeljuje Ustanova Velenjska knjižna fundacija oz. Mednarodni Lirikonfest Velenje, je festivalna književna nagrada za najboljši slovenski potopis (preteklega leta). – Potopis je vse bolj priljubljena literarna zvrst, ki pa strokovno še ni ustrezno priznana. Z nagrado želimo popularizirati potopisni žanr in prispevati k uveljavljanju slovenskih avtorjev potopisa (prednostno literarnega).   

Nagrado so doslej prejeli: Agata Tomažič (2017), Dragan Potočnik in Aleš Šteger (2018).  

Večletni glavni pokrovitelj nagrade je Mestna občina Velenje; v programu Lirikonfesta jo sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. – Nagrada je izkazana s festivalno listino in umetniškim bronastim kipom (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta). – V letu 2019 (ob 60-letnici mesta Velenje in »polnoletnosti« Lirikonfesta) je nagrada denarna (1.500 eur).  

Koprodukcija Čitalnica Pri pesniški duši in Velenjska knjižna fundacija – Lirikonfest (2019)   

Sosvet za nagrado krilata želva 2019: Romana Dobnikar Šeruga (predsednica), dr. Nataša Meh Peer in Urška Zupančič

Kratke predstavitve treh potopisov, nominiranih za literarno nagrado »krilata želva 2019«

Nominirani potopisi (navedeni po abecedi): Jakob J. Kenda: Apalaška pot – 3500 kilometrov hribov in Amerike (ISPO, 2018); Nataša Rogelja: Trinajsti mesec – portreti morskih nomadov (Aktivni mediji, 2018); Peter Zupanc: Kitajska, dežela razdalj, in jaz (Antika, 2018).

Sosvet za nagrado krilata želva 2019: Romana Dobnikar Šeruga (predsednica), dr. Nataša Meh Peer in Urška Zupančič.

Jakob J. Kenda: Apalaška pot – 3500 kilometrov hribov in Amerike

»… sem hoja, sem pot«, zapiše Jakob J. Kenda, ki ga sicer poznamo kot vrhunskega prevajalca, v svojem potopisnem romanu Apalaška pot – 3500 kilometrov hribov in Amerike. Razgibana pohodniška pot, ki vodi skozi 14 ameriških zveznih držav, nosi toliko obrazov, da za bralca sčasoma postane eden od protagonistov knjige. – Prav tako v različnih lučeh spoznamo tudi avtorja, njegove občasne sopotnike in druge pohodnike, ki jih srečuje. Ravno ta naključna srečanja dvignejo potopisno pripoved na žlahtnejši nivo. Pisana paleta oseb namreč nudi vpogled ne le v ustroj sodobne ameriške družbe in življenje v »resnični Ameriki«, ampak predstavlja sodobno družbo v malem. Razlike med njimi so opisane na hudomušen način, ki skriva ostro bodico resnice in s tem bralcu nastavi ogledalo. – Velika odlika knjige je njena večplastnost. Po njej lahko posežejo potencialni pohodniki, ki jih zanima »mati vseh poti«, zahtevnejše bralce pa bo pritegnila s številnimi literarnimi referencami in citati, liričnimi opisi narave, izdelanimi dialogi in iskrenostjo ter humorjem. Kenda je nedvomno prinesel s tem književnim delom svežino v slovenski potopis in s svojevrstno kombinacijo literarnega in dokumentarnega nanj vtisnil prepoznaven avtorski pečat. (U. Z.)  

Nataša Rogelja: Trinajsti mesec – portreti morskih nomadov

Ta izjemen morski potopis, prežet z opisi pisanih morskih vedut, celinskimi pejsaži, ponekod zazrt v zgodovino, literaturo, nas v bralni vrtinec potegne že z naslovom, ki nam obeta še en mesec, vsaj tistim, ki nas čas nenehno prehiteva. In prav temu želijo sodobni nomadi, kot jih poimenuje avtorica, ubežati. – Pisateljica, antropologinja, razlagalka sveta, iskalka novih razlag, nam potopis potovanja – plutja z družino na jadrnici – predstavi s pomočjo zgodb, ki jih posluša med sopotniki, ki radi povedo, »kaj mislijo o sebi in svetu, ki imajo osebne izkušnje, sekajoče se in vzporedne«, kot sama pojasnjuje antropološki pristop. Skupna značilnost sodobnim morskim nomadom  je samozadostnost – individualizem in protipotrošništvo – oziroma arhetipsko romanje človeka k samemu sebi, le da so se odločili potovati in sanjati o morju. To so sodobne povedke o ljudeh, kot so Trisha, Fritz, Dug, Andy, Tony, Helka, Marko, Benjamin, Barbara idr., ki jih je vlekel avanturistični duh in življenje razočaralo (zaradi bankrota, bolezni, pritiska, nesprejetosti …). – Avtorica za zgodbe/povedke uporabi drugačen slog pripovedovanja: kratke, odsekane stavke, brez nepotrebnih dopolnil, čista zgodba, dejstva. Sama pa svoj morski potopis pripoveduje z bogatim jezikom, polnim izvirnih komparacij, nenavadnih metafor in filozofskih ter literarnih vložkov. – Nikakor pa ne gre prezreti tudi slikovnega materiala, ki v podobi zrnatih fotografij, ki s skoraj impresionističnim prikazom prepuščajo bralcu/gledalcu iskanja njegovih lastnih vtisov/obrisov. – Vsekakor je ta knjiga dobro in zanimivo branje za ljubitelje potopisa, ki odstira tudi svet onkraj urejenega, poznanega. (N. M. P.)  

Peter Zupanc: Kitajska, dežela razdalj, in jaz

Kitajska, dežela razdalj in jaz ne more zadovoljiti bralca, ki bi rad dobil hiter in samozavesten odgovor  na svoje generično vprašanje Kako je kaj na Kitajskem? In to je najvišja pohvala, ki jo more dobiti potopis o tako velikanski, raznoliki, kompleksni in pogosto težko razumljivi državi. Kljub desetletnemu bivanju in poučevanju v Naningu in številnih potovanjih po provinci Guangxi Peter Zupanc izpričuje ponižnost popotnika in potopisca, ki se zaveda, da bolj ko pozna deželo, manj je gotov o svojih sodbah o njej. Vseeno pa je svoje izjemne popotniške in bivanjske izkušnje strnil v potopis, ki daje bralcu neolepšan pogled v vsakodnevno življenje urbane Kitajske kot tudi raziskovanje podeželja, še zlasti pa življenja narodnih manjšin. Svoja doživetja, opažanja in premisleke, pa tudi pomisleke, zapisuje neolepšano, toda brez dvoma po temeljitem premisleku. Res je pohvale vredno, da pisec po eni strani ni čutil nobene potrebe po velikopoteznih splošnih analizah moderne Kitajske, po drugi strani pa se ni bal  avtobiografskih vložkov, s katerimi bralca vedno znova opozarja na očitno – a vedno znova spregledano – dejstvo, da tujo, drugačno kulturo neizogibno ocenjujemo skozi prizmo svoje kulture. (R. D. Š.)