AVTORICA JEZIKOVNIH ČLANKOV O VELENJŠČINI: VERICA JURAK
Cerkve v velenjskem okolju so praviloma poimenovane po svetnikih, pri čemer razlikujemo dva načina poimenovanja oziroma zapisovanja. Prvi prvem, daljšem načinu je ob občnoimenskem jedru desni neujemalni prilastek – besedna zveza v rodilniku: cerkev sv. Martina (cerkev, ki je posvečena svetemu Martinu); drugi način poimenovanja je krajši, občna beseda je izpuščena, cerkev je poimenovana z imenom svetnika, in sicer: Sv. Martin oziroma Sveti Martin (tudi v tem primeru je mišljena cerkev sv. Martina).
Podobnih zgledov je veliko, npr. cerkev sv. Janeza Krstnika v Vinski Gori ali – krajše – Sv. Janez Krstnik, cerkev sv. Andreja v Šaleku ali Sv. Andrej, cerkev sv. Nikolaja v Bevčah ali Sv. Nikolaj.
V besedilih so pogosto omenjeni svetniki, vendar ne nujno v povezavi s cerkvami. Pri tem velja opomniti, da kadar je pridevnik sveti uporabljen kot določilo pred osebnim imenom, se piše z malo začetnico: npr. sveta Barbara.
Primer:
V Škalski kroniki najdemo zapis, ki pravi, da je imel Daniel von Lapp (sicer protestant) veliko skrb, da so delavci vsako leto 4. decembra slavili sveto Barbaro, zaščitnico rudarjev …
V Starem Velenju je cerkev Matere božje Karmelske – katere so posebnosti, dileme zapisa omenjenega poimenovanja?
V zvezi z zapisom zgornjega primera se pojavlja dilema glede rabe velike oziroma male začetnice pri zapisu besedne zveze Mati božja oz. Mati Božja. Slovenski pravopis (SP) iz leta 2001 določa prvi zapis, torej drugo polnopomensko besedo, tj. desni ujemalni pridevniški prilastek, pisano z malo začetnico. Vendar se v rabi zelo pogosto pri poimenovanju omenjene cerkve pri zapisu besedne zveze Mati božja svojilni pridevnik piše z veliko začetnico. SP za pridevnik božji/Božji dopušča dvojnico, prednost daje zapisu z malo začetnico, v teoloških in bogoslužnih besedilih dopušča zapis svojilnega pridevnika z veliko začetnico. Ob osebnem imenu – v konkretnem primeru je to Mati božja kot Kristusova mati – se v vlogi stalnega pridevka pojavlja posamostaljeni pridevnik Karmelska, ki je nastal po zemljepisnem poimenovanju, ki se nanaša na geografsko pripadnost. Gre za Mater božjo z gore Karmel, tako nastane stalni pridevek po zemljepisnem lastnem imenu, tj. Karmelska, ki je desni ujemalni prilastek.
Poimenovanja župnij in far sodijo med stvarna lastna imena, praviloma gre za večbesedna poimenovanja, pri čemer velja, da z veliko začetnico pišemo prvo besedo lastnoimenskega poimenovanja, neprve besede pa samo, če so lastna imena. Primer: Župnija sv. Martina Velenje.
Pri poimenovanju župnij je poleg rabe velike začetnice treba opozoriti tudi na sklon desnega prilastka. Besedna zveza v desnem prilastku mora biti v rodilniku, in ne v imenovalniku, z jedrom pa se ne ujema. Torej ne Župnija sv. Martin Velenje, ampak Župnija sv. Martina Velenje ali Župnija svetega Martina Velenje.
Za lektorske storitve kontaktirajte zlpp.uvkf@gmail.com