Ivo Stropnik: Jezernik Velenjč – Dogodivščina vilenjaka Šalčka s čarobno dudo

Fotografije z gledališke uprizoritve Jezernika Velenjča na Pikinem festivalu v Velenju 2012 (KUD Dudovo drevo Velenje)

© Ivo Stropnik
JEZERNIK VELENJČ
Dogodivščina vilenjaka Šalčka s čarobno dudo

Pesnitev za pobarvanko ilustriral Miha Cojhter

S tanko pajkovo vrvico,
zavezano na vejico,
Šalček v jézerski vodici
dudo namaka ribici.

Nobene rib'ce ne ulovi –
»Šalček, tako se ne lovi!«
se ribica mu nasmeji,
podudla in naprej hiti …

Priplava večja ribica,
jézerska ribja mamica:
»Ribič z dudo, povej, povej,
kaj si nam vrgel maloprej?
Hčerkica je domov prišla
in o skrivnostih sanjala!?«

Šalček ribici rad pove:
»S čarobno dudo se izve,
kje najlepše sanje spe!
S čarobno dudo vidiš vse!
Podudlaj in prepričaj se!«

Ribica je podudlala,
na dno jézera videla:
za sto lepot ni vedela,
sto pasti je zagledala!

»Ribič, ti skrivnosti poznaš!
Res dudo čarobno imaš!
Verjamem, da je ne prodaš …
Bodi z dudo prijatelj naš!«

Šalček je vesel vabila;
riba ga je poškropila –
prijateljstvo sta sklenila,
se veselo poslovila.

Šalček zdaj dudo pospravi,
da se kak kit ne pojavi.
Ta bi mu dudico snedel,
preveč bi videl in vedel!

Šalček vleče dudo vase –
sanja dudove klobase! –

V jézeru strášno zabobni!
Pod vodo glasno zazvoni!
Iz jezera buči din-dooon!
Mar iz globine kliče zvon?

Šalček že dudo sprašuje,
kdo se pod vodo huduje?
Vidi, da objézerska vas
pogreša v cerkvici ta glas;
v jézero bi rad fantiček
spustil lesen čolniček,
pa ga je zvonjenja strah;
iz jézera doni preplah!

Čeprav je duda čarobna,
ne vidi jézerskega dna.
Zaplavati Šalček ne zna
v globoka mesta podvodna.
Pa se spomni znanke ribe
in ji vrže dudo s šibe.

Iz vodovja priklokoče
ribja kočija na obroče.
Gospod Šalček vanjo sede,
kočijaž je mož besede,
in že ga pelje jata rib
čez podvodni dol in hrib.

Uživa v vožnji pod vodó:
»Vam pa tukaj res ni hudo!
Prav kraljevsko se imate!«
ogovarja ribje jate.

Pred vrata svojih skrivališč,
tihih jézerskih bivališč,
pridejo pozdravit Šalčka
vsi do zadnjega plavalčka.

Šalček maha rakom, ribam,
žabam, kačam, koreninam.
Mežika pajkom, kamnom, travi,
čudi podvodni se naravi.

So pa spodaj tudi kraji,
kjer imajo piknik zmaji:
čofotajo po omaki,
ropotajo po navlaki.

Blizu je strašno bobnenje!
Blizu je glasno zvonjenje!
Odtod strašno buči din-dooon!
Odtod strašljivo kliče zvon.

Ribe ustavijo kočijo,
s kočijažem vred zbežijo!

Šalček ima skrivnosti rad:
pred njim stoji Velênjčev grad.
Na streho je poveznjen zvon,
po jezeru doni din-dooon!

Izza steklenih grajskih vrat
prikaže se nekdo kosmat;
Šalčka prijazno pozdravi,
v Velênjčev grad ga povabi:

»Pozdravljen, gospodič z dudo!
Imamo nesrečo hudo;
na Velênjčev podvodni grad
prišel je težek zvon ležat.

Jézernik Velênjč, možek star,
kot duda dober gospodar,
ima otroke nadvse rad,
krasne čolničke zna rezljat.

Jaz, Jezêrko, kuža njegov,
na pot ga spremljam in domov.
Z Velênjčem sva užaljena,
po krivici obtožena,
da sva v cerkvi zvon zmaknila,
da bi otroke z njim strašila!

Pride iz vodé pravica,
da drugačna je resnica!
Ne odneha zvon zvoniti,
hoče nama vse razbiti!
Gospodar ne more spati
ne čolničkov več rezljati.«

Jezêrko je gostoljuben,
Šalček z dudo gost pogumen.
Odpreta devetero vrat –
mogočen je Velênjčev grad.

Jézernik Velênjč, možek star,
kot duda dober gospodar,
v sobani deseti sedi,
vse dolge noči prebedi.

Razočaran je nad ljudmi,
nad svetom, ki nad njim šumi;
v Velênjčevi delavnici
čolničkov jezerničkov ni.

Šalček si je grad ogledal:
»Brez zvona bi lepše zgledal!«
Z dudo se je posvetoval,
kako bi zvon na suho dal.
Močne prijatelje ima,
mu dudica prišepeta.

Šalček Velênjča pozdravi,
možka v dobro voljo spravi:
»Din-don, spoštovani gospod,
saj pelje tod zvonárska pot?
Na vaši strehi vidim zvon,
odkupim ga za en bonbon!«

Jézernik Velênjč zavzdihne:
»Tvoja duda ga res pihne!
Le pomladni zvonček dvigne,
solzicam lahko namigne!

Dam bonbonov sto čebričkov,
izrezljam mu sto čolničkov,
kdor bučeči zvon odvleče,
grad moj reši iz nesreče!«

Šalček že pozna rešitev.
Takšna je ugotovitev:
»Vem, da imaš otroke rad,
zato bo Šalček rešil grad!
Jaz, duda, voliček in slon
še danes izvlečemo zvon!
Ti ga boš na vrv privezal,
ko njen konec boš zagledal!
Brž na kopno me peljite,
kmalu pomoč dobite.«

Jézernik Velênjč verjame,
Šalčka na ramena vzame;
v spremstvu Jezêrka, rib in reg
odrinejo na zeleni breg.

Šalčka na breg odložijo,
okrog Velênjča krožijo,
nato plavalčke pod vodo
hitre plavuti odneso.

Šalček Velênjču naroči:
»Konec vrvi ti sporoči,
da zgoraj smo pripravljeni –
horuk zanki nastavljeni!«

Velênjč se domov odpravi,
da na vozel se pripravi,
ko konec vrvi pokuka
iznad grajskega klobuka.

Šalček kliče zdaj volička –
trobljenje utiša črička,
klic roga ponese ptička
do kmetička Oferíčka.

Voliček steče na pomoč,
za njim kmetiček, vrv nesoč,
maha jo na breg kličoč.
»Prijatelj prosi za pomoč!«

Ko voliček in kmetiček
prihitita na brežiček,
Šalček ob jezeru ni sam.
»Vseh vas niti ne poznam!«
nove obraze pozdravlja,
znancem pa z dudo nazdravlja!

Na obrežju so se zbrali,
da bi Šalčku pomagali:
plemeniti Palček Vili,
ki pod soncem srečen cvili;
Poskoka z Visoke skale
višje sile so pognale;
po jezeru čofotata
Hudolukenjček in ata;
pritrobil je mastodonček –
mlad prijatelj Dondi slonček;
kremenarček je pricoklal,
k jézerski vodi se pognal;
kamor mahne jo voliček,
mora z njim kmet Oferíček;
pa še drugi so se zbrali,
taki z drobnimi stopali;
vsi bi radi pomagali!

Šalček v vrsto jih postavi,
Oferíček vrv pripravi,
kremenarček jo namoči,
Hudolukenjček z njo skoči
do Velênjčevega gradu.
Spodaj so zvon privezali,
za vrv močno pocukali.
Zgoraj so zavpili: »Horuk!«
in dvignili grajski klobuk.

Ribe so jim zaploskale,
sapice so zavriskale,
da jih je slišala vsa vas:
»Din-don ima spet suhi glas!«

Velênjč pa se ni prikazal.
Celo noč je dleto mazal.
Sto čolničkov jezerničkov
zjutraj čaka breg fantičkov!

Pravljični lik Jezernika Velenjča je z istoimensko pesnitvijo za otroke izvirno upodobil Ivo Stropnik v Velenjicah – Dogodivščinah vilenjaka Šalčka (UVKF, 2001; ilustrirala Darka Erdelji).

Jezernik Velenjč, ki pridnim otrokom – Šalčkovim prijateljem – rezlja »čolničke jezerničke«, je posodobljen šaleški slovstvenofolklorni lik, ki mdr. pooseblja ohranjanje velenjske naravne kulturne dediščine in znamenitosti Škalskega jezera/krajinskega parka Škale.

Šalček (roj. 1502 v Benetkah), nekoč najljubša skodelica mogočnega graščaka Vilija s Šaleškega gradu, je vilinski lik dobrega. Iz grajskih rovov je rešil Dobre vile (»velenjice« iz Velenje peči), vile pa so ga v zahvalo oživele v šalčkastega fantka s čarobno dudo (»s katero vidiš vse in spiš najlepše sanje«) ter varuha na vsem svetu edinega »dudovega drevesa« pred Votlo skalico. Iz zagat, žalosti in nesreč pomaga živalicam in ljudem – pravljično oživljenim likom, »oblečenim« v fragmentarno snov z motivi iz šaleške slovstvene folklore (zakletemu graščaku »Viliju pl. Palčku« z »Ognjenega gradu«, »razkačenemu Poskoku« z Visoke skale, nespečemu zmajčku »Hudolukenjčku«, slončku mastodončku »Dondiju« z nalomljenim dolgim zobom, »Rdečebrademu kremenarčku«, ki so se mu skrile coklice, ker se ni umival, pa nesrečnemu »voličku«, ki ga hočejo pojesti podivjani »Barabini«, in kmetičku »Oferičku«, nemarno preklinjajočemu trdo zemljo, ter ne nazadnje prijazni teti »Marički«, ki posadi na svojem zelenem vrtičku čudovito stvar – »dudovo drevo«, da bodo na njem zrasle nove »čarobne dude« …).

Šalčkove dogodivščine je od leta 2001 nekajkrat uprizorila gledališka skupina Pet prstov preštej oz. KUD Dudovo drevo Velenje.
Jezernika Velenjča in Šalčkove pesmi je uglasbil Andrej Žibert.
Prvo knjižno izdajo Šalčkovih dogodivščin (2001) je ilustrirala Darka Erdelji.

Pobarvaj si pesnitev

Pesnitev za pobarvanko ilustriral Miha Cojhter

Uglasbena pravljica

Avtor besedila pesnitve: Ivo Stropnik
Aranžma/uglasbitev: Andrej Žibert