Lidija Dimkovska (foto Jurij Vižintin)
Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti
Lidija Dimkovska
(dobitnica književne nagrade velenjica - čaša nesmrtnosti 2020)
Literatura, quo vadis?
Ko se bomo srečali na književnem omizju Lirikonfesta, bo pandemija že za nami, oziroma bo morala biti, da bi se lahko srečali. Počutili se bomo olajšane, v to sem prepričana, v kaj drugega pa ne. Ne vem, v kakšno družbo bomo zakorakali naravnost iz pandemije, ne vem, v kakšno kulturo bomo vstopili, ne vem, kakšna književnost nas bo čakala post festum, ne vem, kakšne pesmi in zgodbe bomo pisali v prihodnosti. Mogoče bo vse enako kot prej ali pa zelo drugače? Čas postpandemije bo zaznamoval tudi književnost in njeno zgodovino, tako kot čas pandemije, v katerem živimo v trenutku, ko to pišem, ne vem pa, ali bodo posledice povsem literarne ali bolj zunajliterarne. Če je literatura ogledalo sveta, se sprašujem, kakšno ogledalo so oz. bodo dela, ki bodo nastala začasa pandemije in po njej. Sprva bo najverjetneje poudarek na razlogih, potem pa na posledicah pandemije, enako kot v družbi, naravi in kulturi.
Literatura kot ogledalo sveta, v katerem živimo, se že nekaj časa razvija v dveh smereh: ena je ostala dosledna visokokakovostnemu literarnemu izražanju, resnemu ukvarjanju z literaturo, pisanju kot dihanju, eksistenčni in esencialni potrebi po pisanju itd. – skratka, je obdržala tradicionalne literarne funkcije in vrednote, ki jih čas ne more ogroziti. To je literatura, ki jo bodo brale tudi naslednje generacije oz. vsaj tako upam. V vsakem primeru bodo del literarne zgodovine, učbenikov, kurikuluma, kanona, zahtevne bralne kulture itd. Smer resne književnosti gre vedno proti toku, ne mikajo je enodnevne literarne, modne, politične, ekonomske, neoliberalistične muhe. Vse te pa mikajo tisto drugo smer, trivialno, uživaško, književnost za hitro uporabo, za malomeščansko porabo, za neoliberalistično doživetje, literaturo – multinacionalko, literaturo, ki ponazarja in tudi spodbuja potrošništvo. Postmodernizem je, žal, izbrisal meje med umetniško in trivialno književnostjo, mogoče pa bo postpandemičnost ponovno vzpostavila definicije, kaj umetniška književnost je in kaj ni v primerjavi s trivialno književnostjo. Nekdo je izjavil, da v življenju in med državami meja nikakor ne potrebujemo, v literaturi pa vsekakor. Na zadnji marčevski dan 2020, ključni mesec za pandemijo, se je na seznamu desetih najbolj branih e-knjig v slovenskem sistemu Biblos znašlo sedem knjig Lise Kleypas z naslovi: Druga ljubezen, Neznanca v noči, Srce vedno zmaga, Pomladna ljubezen, Ukradeni poljub, Izbira srca in Ko ljubi zapeljivec ter trije romani s podobnimi naslovi drugih treh avtoric. O poeziji ne duha ne sluha, o kakovostni prozi tudi ne. Kdo je tako vzgojil bralce in bralke, da namesto po visokokakovostni literaturi posežejo po plehkih romanih? Čas, svet, sistem? Bo tako tudi v prihodnje? Najbrž. Ali pa ne.
Koronavirus in njegove družbene, politične, psihološke, kulturne in druge posledice so teme, s katerimi se bo najbrž ukvarjalo več pisateljev, tako resnih kot tudi zabavljaških, literarni rezultati pa bodo drugačni: od vrhunskih proznih in pesniških del pa do knjig, ki jih žene načelo egomanije, ad hoc izražanja čustev, površna identifikacija, prazen selfi itd. Če se bo družba po pandemiji spremenila, se bo najbrž spremenila tudi književnost. V katero smer, je zaenkrat še uganka. Literatura, quo vadis?
* * *
Lidija Dimkovska
PRETEKLIK
Življenje je vse,
kar se dogaja
med jutri in včeraj.
Tvoja babica z velikimi posodami vode,
ki z laktom odpira
in s kolenom zapira vrata,
da se ne bi ohladili izba, kruh, upanje.
Tvoj dedek na postelji,
zvit v klobčič kot dojenček
po dnevu, dolgem kot leto
na nerodovitnih poljih
sredi vročin, ki so mu zamrznile kri.
Tvoj stric, ki na črnem kolesu
prenaša kovček z zgodovinskimi izmi,
po katerih si mu risala zapeljiva dekleta,
da bi čimprej končal fakulteto.
Ena teta, ki s tremi izmenami
v tovarni Prihodnost
brusi norme
s podočnjaki, velikimi kot majhne skodelice,
ki ti jih je kupila, da bi se sama igrala,
druga, ki z vrečkami vrh starih škornjev
v skopskih zimah hiti proti tovarni Gazela
in si s pokvarjeno zadrgo meri stečaj telesa,
stečaj duše pa s strganim paščkom.
Tvoja mati na pisalni stroj arhivira vse,
avtomobilske gume in tvoje pesmice,
nekdo je na podvozu pri vhodu v mesto
napisu, da vam njena Avtoguma
želi dobrodošlico, dodal ne.
Tvoj oče, z obrazom prilepljenim na šipo,
v delavskem avtobusu, kot v sirotišnici
psuje življenje, to pusto življenje,
toda tudi z oazo je puščava še vedno puščava.
Tvoja sestra z zlatenico v beljakih
bljuva zvarek iz zelišč, ki ti ga je soseda
potisnila v roke, ko si se vračala iz šole,
polne ljudi, ki jih je poplavila reka
z 980 kubičnimi metri na sekundo.
Ti zalivaš rože na balkonu,
brišeš liste limoni in fikusu
in jima odločno šepetaš: »Enkrat bom šla od tu.«
Zdaj je njihovo življenje ničelna razdalja
od danes do danes.
Nisi mu več priča
in tudi to tebi ne.
Ko izveš, da je nekdo umrl,
vprašaš, kaj se mu je zgodilo.
V tvoji prisotnosti se drugim nič več
ne dogaja,
v tvoji odsotnosti se jim zgodi vse.
Tudi čisto navaden sedanjik
je zate zdaj samo preteklik.
(Iz makedonščine prevedel Aleš Mustar)