LIRIKONFESTOVE DVAJSETINKE (12): Robert Simonišek


Robert Simonišek (foto Tihomir Pinter) 

Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020 
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši

19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti 

Robert Simonišek
(festivalno izbrani književni gost 19. Lirikonfesta Velenje (2020))

K potopisnemu omamljanju ... Kako razlogi za potovanje vplivajo na končno obliko potopisa in na kaj mora biti avtor/potopisec pozoren, da si ne »prisvoji« tuje kulture?

Za književnike od nekdaj velja, da so dojemljivi in s svojim pogledom prodrejo globlje v milje in mentaliteto od znanstvenikov. Vzgibi za potovanja so tako različni kot življenja in karakterji piscev. Radovednost, raziskovanje, izobraževanje, iskanje drugačnosti ali usodnega dogodka v tujem okolju, zanimanje za kulturo, sledenje lokacijam kultnih umetnikov ali zgodovinskih osebnosti so le nekateri od idealističnih ali pragmatičnih razlogov, ki jih motivirajo. V končni fazi pa so prikazi tujih krajev in ljudi odvisni od jezikovnih sposobnosti in intenzitete doživljanja, saj je še tako minoren dogodek lahko predstavljen učinkovito, če se je avtorja dotaknil – in obratno. 

Heterogenost potopisa kot zvrsti je dandanes razvidna v specializirani literaturi, ki nam jo nudijo knjižne police. Po vsebinski in formalni plati je dovoljeno tako rekoč vse. V globaliziranem svetu, ki ga zaznamujejo vsesplošna dostopnost krajev in podob iz daljnih dežel ter obiskovanje enih in istih turističnih lokacij, je pisatelj še toliko bolj pred izzivi. Ker je večina krajev že raziskanih, sta osrednji vprašanji, kako in kaj prikazati. V primerjavi s svojimi predhodniki je sodobni potopisec v nezavidljivem položaju in stremi k temu, da poda kaj več od podajanja duše kraja in doživljanja le-tega. Goetheju ali Brodskemu si ni bilo treba izmišljati dramatičnih elementov, da bi prepričala bralca, zadostoval je obisk lokacije in plastičen opis. Tradicionalni pristop, pri katerem igra ključno vlogo objektivni podatek, izgublja bitko z bolj dinamičnimi.

Forma zapisa se je od antike skozi moderno do danes turbulentno spreminjala kot pri drugih žanrih (popotni dnevnik, roman …). V grobem bi potopise, ki so tako ali drugače hibridi, lahko razdelili v dve skupini: tisti, ki dajejo prednost kulturi oziroma drugačnosti nekega miljeja, in tisti, ki jim je pomembnejše subjektivno doživljanje in ustvarjanje atmosfere. Pri obeh smisel ni zgolj v opazovanju in razumevanju drugačnosti kulture, pač v avtorjevi odprtosti. Odprtost zadeva zmožnost sprejemanja, gledanja in poslušanja drugačnosti, prav tako primerjanja med lastnim in drugim.

Po mojem mnenju so najboljši tisti potopisi, ki niso vnaprej strogo načrtovani, pač pa nastanejo spontano kot kolateralna škoda potovanja in v katerih se zrcali avtorjev emocionalni in duhovni svet. Kadar jih motivirata radovednost, osuplost ali katero koli izrazitejše čustvo, čeprav negativno, je izplen gotovo boljši, ne glede na obliko zapisa. Klišejske in stereotipne predstave so presežene, kadar avtorji nizajo svoja doživetja in tuje življenje v vsej kompleksnosti ter paradoksalnosti.

* * *

Robert Simonišek
Igra z oblaki

Ženska v pekarni
ne opazi kumulusa,
ki ji oblizuje ramena.

Avto zasede dvorišče.
Ko se odpelje,
gre oblak za njim.

Topel kruh odložim na pult.
Oblak potemni okno,
se razleze nad bloki.

Od nekod pritečejo trobente.
Z njimi vrtinci vetra.
Starec premišljuje.

Kdo ve, kam gre oblak.
Stopnjuje svojo bit,
kopiči energijo.

Zaskrbljen admiral je.
Meglice naokoli
oznanjajo večerne bitke.

Tudi v meni se guba nekaj
sorodnega oblaku,
išče odrešitev.

Gledam skozi metafore
svojega uokvirjenega sveta
in dojemam približke.

Ko ležem, se oblak stisne
k streham. Slišim ga,
kako stoka na pomoč.