LIRIKONFESTOVE DVAJSETINKE (14): Željko Perović

Željko Perović (foto arhiv UVKF)

Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti

Željko Perović
(dobitnik prevajalskega priznanja Lirikonov zlat 2013
za vrhunske festivalne prevode novejše poezije za odrasle;
častni književni gost 19. Lirikonfesta Velenje (2020)

Imperativ

Ob ponujenih izhodiščih za debatno omizje se takoj utrnejo misli k vsakemu izmed njih, na primer:
Prazne strani evropske literature 21. st. – porazne strani evropske kulture tudi v 21. st.!

Težko je izreči, da je to, kar nas je doletelo s korona virusom, nekaj, kar smo potrebovali – da bi se lahko uzrli v pravi luči na tronu, ki smo ga samooklicano zasedli. Prav neverjetna je grabežljiva antropocentrična naravnanost te civilizacije/kulture (spomnimo samo na požiganje amazonskega gozda!), ki hkrati premore toliko vpogleda v fiziko in metafiziko sveta! Saj je menda vsakomur jasno, da to dvonožno bitje ne more kar sâmo pluti po vesolju, da za to potrebuje tudi še nekaj, čemur rečemo – planet Zemlja (in ob njem še kaj drugega). In kljub temu – taka topoglava zagledanost vase, ki prinaša čedalje večjo odtujenost od sveta in soljudi – ki se, ubogi, razkazujejo s tisoči selfijev in le še štejejo všečke! Večji del umetnosti pa je (pod krinko umetnosti!) seveda samo odraz splošnega stanja (ah, da, Zeitgeist – pri čemer se ne ve, kdo koga generira: duh stanje ali stanje duha – in vsekakor: imperativ je hlad razčustvovanosti). Kar je nekoč stalo v obrambo človečnosti in se imenovalo intimistična poezija, se je danes sprevrglo v egotrip in samovšečnost – sam sem bil nekoč skorajda okaran, da sem v pesmih tako »samozatajevalen«. Zdi se, da je svet lahko le socio-psihološki precedek jaza! Ta razvpita kriza identitete!!! Nekaj je hudo narobe s tako civilizacijo. Sistemsko! In en odstotek njenih pripadnikov perfidno kuje dobičke in vzdržuje tak sistem ...

In zato je tudi toliko večja odgovornost avtorja/umetnika. Odgovornost do dela, ki ga ustvari – saj ga ne dela samo zase!!! Odgovornost do podajanja besede, ideje, odgovornost do bralca, do drugega ... Zaradi duha, katerega, kot si vsak avtor rad predstavlja, glas nosi. In naj se vsak spomni, kdo vse ga je nosil pred njim ... Od Bližnjega in Daljnega vzhoda, do bližnjega in daljnega zahoda, severa in juga ... V ta namen je seveda tudi nujno potrebno sestopiti – z lastnih (namišljenih) višin ... Se spomnim, da se mi je nekje zapisala izjava Bertolda Brechta: »Jabolko dobi smisel šele, ko ga pojemo« ... (!!!) Ali je res mogoče tako misliti svet?