LIRIKONFESTOVE DVAJSETINKE (15): Daniela Kocmut

Daniela Kocmut (foto Lichtbildnerei)

Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti

Daniela Kocmut

(Avstrija) – dobitnica prevajalskega priznanja Lirikonov zlat 2015
za vrhunske festivalne prevode novejše poezije za odrasle;
pesnica in festivalno izbrana književna prevajalka
ter gostja 19. Lirikonfesta Velenje (2020)

Ali učenje jezika in mednarodno književno povezovanje hkrati pomenita tudi učenje in povezovanje kulture?

Učenje jezika vedno pomeni tudi učenje, spoznavanje kulture in zgodovine neke države, dežele, pokrajine, kjer se govori ta jezik. Za avstrijski prostor je pri tem pomembna tudi avstrijska Koroška ter pomen slovenske etnične skupine v Avstriji, tudi na južnem avstrijskem Štajerskem, kjer še vedno živi nekaj Slovencev, ki so tam že od nekdaj živeli in so tudi zaščiteni pod členom 7 v avstrijski državni pogodbi.

V Avstriji imamo zato posebej pomembno Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki je zastopniška organizacija za manjšino štajerskih Slovenk in Slovencev, ki živijo v pokrajini Štajerski. Tudi tam, v Pavlovi hiši, se veliko ljudi – sosedov – uči jezik soseda – slovenščino. Tukaj so ljudje že vedno sobivali v miru.

Zaznavanje nepluralnega oziroma centralističnega manifestiranja slovenskega književnega prostora v preteklem in tem desetletju 21. st. (v državno subvencioniranih založniških idr. nacionalnih literarnih programih, osrednjih literarnih revijah, antologijah idr. pregledih ter v predstavitvah novejše slovenske književnosti v tujini favorizirano kroženje peščice enih in istih avtorjev in književnih prevajalcev – ali umetniško in »vseslovensko« resnično najbolj reprezentativnih)?

[O tej problematiki je vsekakor treba razpravljati kompleksno], saj je predstavitev neke »državne« književnosti tudi vedno skorajda politična, ker je vezana na uspeh avtorjev v državi sami oz. na uspeh založb; kjer imajo pač prednost večje in močnejše založbe in tiste, ki so bolj »vidne« ter tiste, ki imajo kulturne »posrednike«, ki se znajo v tujem jeziku tudi dobro »potegovati« za svoje avtorice, avtorje in knjige ... Sicer pa tudi tu velja podobno kot pri filmu – kdor je uspešen doma, bo zelo verjetno lahko uspešen tudi v tujini, se pravi – tuje založbe gledajo tudi na literarne nagrade. Knjigotrštvo je trd oreh povsod.

* * *

Daniela Kocmut
Korona dnevnik I

(„Leto 2020 sem si predstavljal nekoliko drugače.“
Benjamin Quaderer, 9. 4. 2020, v: Die Corona-Tagebücher,
Literarna hiša Gradec)

Na začetku krize
dom
kot središče sveta

družina povsod in
t a k o d a l e č

povsod samo še številke
spet smo postali številke

bolezen, ki človeka potiska v digitalni svet
ga odriva
epidemija,
ki nas spominja,
da vsak potrebuje svoj prostor
da želimo dihati
da želimo dihati sveži zrak
da je možno dihati sveži zrak

naši otroci so korona otroci
ki so svet sprejeli
tako
kot lahko sprejmejo stvari samo otroci
nepristransko, sproščeno

še nikoli ni bilo tako jasno,
kaj potrebujemo:
Lastno sobo

na koncu krize
izolacija
finančna kriza,
ki bo prišla
pleksi steklo,
ki bo ostalo
negotovinski plačilni promet,
ki so si ga želeli
razdalja 1–2 metra
med nami
med ljudmi

in žarek
da nas književnost & umetnost hranita
če naju že ne moreta prehranjevati