Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti
Miran Hladnik
(dobitnik mednarodne Pretnarjeve nagrade 2020 – častnega naslova »ambasador slovenske književnostni in jezika«)
Nagrada za Slovlit se je zgodila v čudnem času
V podelitveni protokol spada, da nagrajenec mimo zahvale še kaj pametnega reče. Ali pa vsaj zabavnega. Ker nas je smeh ob pojavu virusa minil, ob pojavu protivirusne strahovlade, ki ukinja temeljne civilizacijske postulate, najbolj boleče svobodo, pa nam je popolnoma zamrl na ustih, mi ostanejo samo še resne besede na resne lirikonske teme. Izredno stanje, v katerem se nahajamo, poriva na stran večino letošnjih tem (potopis, avtorsko samovšečnost, reprezentativnost, spolsko in drugačno kulturno občutljivost). Kaj pa teme iz moje osebne kulturne prtljage, ki jo hvaležno prenašam naokoli? Mislim na pospletenje literarne dediščine in slovenistične infrastrukture, prepoznavno po predponi wiki, na gradnjo zbirke 6000 partizanskih spomenikov na Geopediji, na zgodovino domačega kraja na Wikiknjigah in na strokovni diskusijski forum Slovlit. Za dvoje od naštetega sem že prejel javno priznanje, za zadnje, za Slovlit, ga prejemam zdajle z nazivom ambasador slovenske književnosti in jezika. Izrabil bom priložnost in spregovoril o tej svoji »prostočasovni dejavnosti«.
Začenjam s spominom iz študentskih časov na podelitev nekega priznanja Dušanu Pirjevcu. Sprejel ga je s komentarjem, da ga priznanje čudi, ker podira njegovo samopredstavo o tem, kako da je »pred svojim časom«. Če bi bil res pred svojim časom, bi ga priznanje lahko doletelo šele po smrti, ne pa že zdaj. Po drugi strani pa mu je bila nagrada dokaz, da se prelomne ideje primejo veliko prej, kot si upamo želeti, kar me spominja na spoznanje ob utopičnih romanih: vse kar se je zdelo pred desetletji utopično v pomenu 'neuresničljivo', 'nedosegljivo', je danes del vsakdanje realnosti. Žal velja enako tudi za predstave ob pojmih antiutopija oziroma distopija. Mislece danes prej kot neuresničljivost bega in skrbi prehitra uresničljivost utopičnih ali antiutopičnih idej.
Kaj ima z utopičnimi socialnimi aspiracijami opraviti strokovni diskusijski forum Slovlit, ki ga dnevno moderiram od leta 1999 dalje. Reč traja že 20 let, kar je predolgo in ne gre dobro skupaj s pojmom prelomnosti. Primernejše nalepke zanj bi bile vztrajnost, dnevna nadležnost, zlasti pa neinštitucionalnost. Čeprav forum ni registriran med javnimi mediji (pravzaprav ni registriran nikjer), ga razumem kot javni servis, ki finančno ne bremeni nikogar (če odmislimo stroške, ki jih ima z vzdrževanjem poštnega strežnika Inštitut Jožef Stefan, kjer so mi prijazno nudili podporo tudi v drugih računalniških rečeh). Obstaja po zaslugi akademskih privilegijev urednika, dovolj časa in svobode, iz česar se poraja iluzija strokovnega poslanstva oziroma poklicanosti za informacijsko in komunikacijsko oskrbo jezikoslovno in literarnovedno zainteresirane strokovne srenje.
Morda se bo komu zdelo nespametno in celo nevarno, kar bom rekel, češ da zmanjšujem vrednost in ugled našega dela, a bom tvegal: Slovlit imam za nekakšen laboratorij, v katerem se preizkušajo trajnost, vplivnost in verodostojnost strokovnih dejavnosti, za katerimi ni ne državne subvencije ne komercialnega interesa. Trdim, da je v odprti in ozaveščeni družbi in v času blaginje to jamstvo za eksistenco vsega, kar imamo radi in za kar mislimo, da je na tem svetu skupnosti potrebno.
Nagrada za Slovlit se je zgodila v čudnem času, ko iz skrbi za svoje malo življenje sprejemamo zelo nenavadne odločitve in se jim podrejamo, zato preprosto ni mogoče molče mimo teh posebnih okoliščin. Reflektiral sem jih v uvodu v svoje nedavno redno ponedeljkovo spletno predavanja o slovenski književnosti, ker pa se ne tiče samo mojih študentov, ampak akademske sfere v celoti in perspektiv zahodne civilizacije, ki se je znašla na prelomnici, sem povezavo na refleksijo objavil tudi na Slovlitu. Kritiziral sem pretirano akademsko protivirusno opreznost (pretirane glede na to, da se še kar skrivamo za zasloni, medtem ko so štacune, bifeji in cerkve že odprti):
»Nisem si mislil, da bodo kolegi humanisti, ki načelno svarijo pred "alienacijo", ki naj bi jo prinašala elektronska komunikacija, tako hitro in zavzeto preklopili nanjo. Pohvalim, stran s predsodki! Hkrati pa se mi zdi, da na univerzi in na Filozofski fakulteti ni prave zavzetosti za vrnitev v normalno življenje. Še cerkev se je izkazala bolj stvarno, ko je odprla svoje hrame (in ni bila deležna nikakršne vladne kritike), medtem ko mi še kar načrtujemo izpite na daljavo. […] Kaj se to pravi, da so gostilne odprte, šole pa ne! Želi akademska sfera pokazati svoj konformizem in lojalnost aktualnim oblastnim zapovedim? Je morda kriv večji delež hipohondrije in strahu pred smrtjo med izobraženci?«
Nenavadno, kajne, da človek, ki je poznan po svoji internetni dejavnosti, kliče po vrnitvi v »normalno«, to je nedigitalno življenje. Takole pravi ta človek: Oboje je potrebno, digitalizacija literarnih in literarnovednih vsebin, ki so nam tako kot pripovedovanje zgodb v Boccaccievem Dekameronu pomagale preživeti karanteno, in dogajanje literature in literarne vede v živo. Forum Slovlit je tu zato, da kritične refleksije razširi med svojimi 1730 naročniki doma in po svetu, spodbudi o njih diskusijo in pomaga iskati pot naprej. Naj še naprej opravlja svoje poslanstvo!