Gabriella Gaál (foto osebni arhiv)
Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti
Gabriella Gaál
(dobitnica festivalnega prevajalskega priznanja/plakete Lirikonov zlat 2020)
Dvom, strah in pomen poezije/literature v času pandemije v XXI. st.
V času, ko to pišem, približno dva tedna od odreditve karantene, velikokrat preberem stavek, da se je svet ustavil. Svet se seveda ni ustavil, saj se zemlja vrti kar naprej, tudi narava se prebuja v vsej svoji pomladni lepoti. Čas enako odteka kot doslej, le da smo zdaj ob izostrenem zavedanju o svoji končnosti veliko bolj tesnobni in pahnjeni proti robu groze, kar hromi naše življenje in nam budi živo predstavo o tem, kaj je preživetje. Dejansko se ustavljajo mnoga srca, življenja ljudi, ki so vedno enkratni in edinstveni, neponovljivi posamezniki. To je tisto najbolj grozljivo. Ustavljajo pa se tudi brezumna gonja in hitenje, vsi mogoči kazalniki nenehne rasti in kopičenja, posedovanja ... In tu, nam govorijo, je razlog za nov strah, za novo negotovost pred neznanim, kaj bo s svetom, ko bomo preživeli to situacijo?
Vsaka katastrofa, vsaka kriza skriva v sebi že kal spremembe, verjetno je to edino, kar smo se uspeli iz zgodovine naučiti. Možnost pač zmeraj obstaja, le da je nikoli ne zmoremo izkoristiti za našo skupno dobrobit. Da bi bilo biti dobro. Ali bomo zmogli po koncu karantene, potem ko se bo virus umaknil, objeti sočloveka, ne glede na njegovo barvo, vero, jezik ...? Ali bomo vzpostavili družbo, kjer bomo spoštovali njegovo dostojanstvo in svobodo? Slehernega človeka? Ali bomo omogočili, da bomo »namesto časopisa zjutraj brali pesnike«, kot je to priporočal madžarski mislec Béla Hamvas? Ali bomo ustvarili svet, kjer bomo uživali v »poietičnem, v mojstrski dejavnosti umetnikov«, v umetnosti, kjer se kaže »bivanjski presežek [...], ko človek naredi nekaj, česar še ni, da se uresniči nekaj, kar ne obstaja in je samo v človeški idealiteti? [...] V umetnosti, ki ne bo sledila idejam, ampak bo uresničila človekovo absolutno in dokončno in popolno življenje.«*
Ko se bomo zares trudili, da bo človeški svet v harmoniji s tistim neskončnim, katerega droben, a za nas seveda bistven, del je.