Zoran Pevec (foto Jurij Vižintin)
Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti
Zoran Pevec
(dobitnik festivalne književne nagrade velenjica - čaša nesmrtnosti 2013
za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus za odrasle v 21. st.;
častni književni gost 19. Lirikonfesta Velenje (2020)
Česa ne ve kokoš ali večno trpljenje pesnika
(Dvom, strah in pomen poezije v času koronapandemije/na začetku tretjega desetletja 21. st.)
Ponovitve so ene temeljnih značilnosti tega sveta. V življenju se ponavlja tako rekoč vse od vsakdanjih opravil do različnih dogodkov, celo v novih spoznanjih je vedno tudi nekaj, kar je bilo prisotno že prej; v različnih oblikah in mutacijah se vračajo tudi bolezni. S ponavljanjem se vsaka na svoj način ukvarjata tako psihoanaliza kot tudi filozofija. Za Kierkegaarda ponavljanje ni zgolj reprodukcija ali variacija, Hegel razmišlja o ponavljanju znotraj triade teza–antiteza–sinteza, Nietzsche piše o večnem vračanju istega, Deleuze se zaveda, da gre pri ponavljanju za razliko med tistim, kar je bilo in kar bo, medtem ko Lacan razmišlja o ponavljanju, ki ga zaznamuje spodletelost na poti med tyche in automaton, med označencem in označevalcem. Blizu temu je tudi Beckettova zgodba z naslovom Worstward Ho, v kateri avtor spretno prepleta zaporedne stavke oziroma misli in besedno igro v smislu »poskusiti znova–spodleteti znova–spodleteti bolje«. Prav to pa ima med drugim na zalogi v svoji filozofsko-psihoanalitični orodjarni tudi Slavoj Žižek.
Ponavljajo se tudi naši strahovi, skepse in tesnobe. Nas pa zanima, kako se s tem, v času virusne pandemije, spopada pesnik. Ta ima pri pisanju poezije že tako ali tako probleme v zvezi s tesnobo vplivanja v znotrajliterarni dinamiki, ko se pesmi na nek način historično ponavljajo in navezujejo na že napisane pesmi ter prejšnje pesnike, sedaj pa je naletel še na nerešljivo travmatično zunajknjiževno situacijo. Poezije tako ali tako ni nihče bral že pred virusno pandemijo, ko je bilo časa za kaj drugega, kot je razmišljanje o tem, kako preživeti, še več kot dovolj – zato se pesnik ves čas nahaja v stresni situaciji, v kateri se vprašuje, čemu je poezija pravzaprav namenjena. In četudi se samozavesten pesnik zaveda, da je poezija abeceda sveta, da beleži naše strahove, tesnobo, žalost, ljubezen, sovraštvo, življenje, smrt, dobro in zlo, da na pesniški način opisuje vsakdanje stvari in dogodke, in da edina presega algoritem pohlepnega neoliberalizma, pa je vendarle ves čas v stiski, ko razmišlja o njeni nujnosti. Sedaj, v času virusne pandemije, ko je pred slehernikom bistveno eksistencialno vprašanje, kako preživeti, ne da bi zbolel in morda posledično celo umrl, pa je pesnikovo življenje še pred večjim izzivom, kako biti in kako obstati. Skrb se je torej podvojila.
Vsakdanji človek žal ne dojema, da ga utegne iz stanja tesnobe rešiti prav knjiga, ob kateri bi pozabil na od zunaj vsiljeno težavo. Tega se pesnik dobro zaveda. Razen tega v trenutni »virusni situaciji« tudi ni nikjer nekakšnega antičnega zbora, ki v tragediji prevzame nase strah in sočutje. Zdi se, da stoji pred pesnikom nerešljiva situacija nesmisla in praznine. Na obzorju ni niti »spodleteti bolje«, temveč le še dokončni propad, konec brez povratka. Ne pomaga niti razumevanje oblastnega režima, kot ga zapisuje Roberto Esposito, in sicer v smislu imunizacije političnega telesa, ki deluje tako, da v družbo vstavi drobec patološke instance (v našem primeru je to virus), pred katerim se potem izkaže kot »veliki rešitelj«. Prav verjetno, da bi o tem lahko govorili pri različnih boleznih od ptičje gripe do različnih drugih virusnih obolenj, a te so bile prostorsko omejene in obvladljive. V zvezi s sedanjo virusno pandemijo pa bi takšno razmišljanje delovalo nekoliko preveč v kontekstu teorije zarote.
Skratka, situacija je neznosna in strah zbujajoča. Tako zelo, da se o njej, vsaj v tem trenutku, še ne da pisati na umetniškem nivoju, kaj šele, da bi se na ta račun sproščujoče šalili. Pa je vendar vse podobno, kot v tisti šali, ki jo po potrebi uporablja Slavoj Žižek, in sicer, ko si bolnik predstavlja, da je zrno in se boji, da ga bo pozobala kokoš. Ko zdravnik bolnika po določeni terapiji vpraša, če še misli, da je zrno, mu bolnik odvrne, da sicer sedaj meni, da ni zrno, ne ve pa, če to ve tudi kokoš. Torej, mi vemo, da smo odgovorni, a tega ne ve kokoš ali z drugimi besedami, pesnik ve, da bi lahko s pesmijo pomagal drugemu, a bogve, če to ve drugi. Pesnik ve, da ni »zrno«, a travmatizira in straši ga, če to ve tudi »kokoš«, to je veliki Drugi. Skratka, tesnoba ostaja tu in je tako rekoč neukinljiva; pesnik bo hočeš nočeš še naprej trpel, a z razliko – vzrok se tokrat premešča v drugo, to je virusno izhodišče.
Zoran Pevec
BECKETT – MOJ ADVOKAT
I
vsak dogodek je potrebno poizkusiti znova
in vsak nov poizkus znova spodleti
in vsaka spodletelost morda spodleti bolje
in vse kar bi lahko bilo bolje vstopa v noč
in vsaka noč ima svojo zgodbo
in vsaka zgodba ima različne osebe
in vsaka oseba ima različen značaj
in vsak značaj ima lastnosti uganke
in vsaka uganka ima svojo usodo
in vsaka usoda ima svojo pot
in vsaka pot je ravnina ali ovinek
in vsak ovinek je nepredvidljiv
in vsaka nepredvidljivost spreminja prihodnost
in vsaka prihodnost čaka na uresničitev
in vsaka uresničitev ima veliko stopnic
in vsaka stopnica je lahko spolzka
in vsaka spolzkost včasih spodrsne
in vsak zdrs je negotovost dogodka
in vsak dogodek je potrebno poizkusiti znova