LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (17): Borut Gombač


Spotik ob »upesnjeno glasbo«

»Srž péte besede se skriva v njenih zaobljenih robovih. Gre za bolj ali manj ritmično nihanje med tišino in zvokom. Če je govorjena beseda zvočno v dokaj enakomernem odnosu z linijo tišine, je péta beseda vsaj na videz manj stabilna. Njena stabilnost je kompozicijska.« Velikokrat sem se takole razpisal o uglasbeni poeziji. Pa tudi o tem, katere pomenske odtenke odpira; kako se sam zmeraj skušam z besedami prilagoditi siceršnjemu glasbenem izrazu glasbene skupine, za katero pišem besedilo; kako imam takrat, ko se zadeve poklopijo, občutek, da sem v času glasbene izvedbe tudi sam na odru, oziroma, da v tistem trenutku nisem nekdo od zunaj, ampak del benda samega; kako besedila, pisana na že obstoječo glasbeno podlago, odpirajo pokrajine, ki jih sicer nikoli ne bi mogel najti in obiskati; kako se kdaj upesnjene zgodbe, pisane na glasbeno podlago, skoraj čudežno prekrijejo z zgodbo, ki jo je imel glasbenik v mislih - ne da bi jo prej omenil ali vsaj nakazal. Toda sprašujem se, koliko mi vse to pomaga pri obratni perspektivi, ko ne gre za uglasbene besede, ampak za upesnjeno  glasbo. Se pravi za glasbo izraženo z besedami. 

Res je, tudi besede so na nek način note in s svojo zvočnostjo in ritmom ustvarjajo glasbo že same po sebi. Recimo rezko in ledeno melodijo verzov iz zbirke Popevke, songi in šansoni: »Flaša zdavnaj je izpita, / noč bo mrzla ko hudič, / spet bo dolga pot do svita,/ november že vihti svoj bič.« Pa pri tem nikakor ne mislim le na učinek znamenite sintagme Borisa A. Novaka o »pomenu, ki zveni, in zvenu, ki pomeni«, ampak tudi na kdaj navzven povsem »brezpomensko« zaporedje bolj ali manj igrivih zvočnih kontrastov. Recimo, da »krhkemu steklenemu krilu tanke steklenice« sledi osvobajajoči in mehki »puh«. In podobno.  Ampak to seveda ni upesnjena glasba, ampak predvsem forma oziroma glasba besed. Čeprav se glasba nekako zdi najbolj lebdeča, eterična in astralna umetniška zvrst, je v resnici tudi prekleto telesna. Takole sem pred kratkim na neki literarnem večeru predstavil intermezzo z bluesovskim glasbenikom: »Bluesa se ne da zapisati z notami, kajti tisti pravi bluesovski občutek nastane šele ob ravno prav čutnem dotiku roke s struno,  ob občutenem drsenju, poltonih in zamolkih ustne harmonike v dotiku z usti, ob ležerno zasenčenih tonih vokala.« 

Ne le glasbeniki, tudi poslušalci vibracije dobre glasbe občutimo zelo telesno. Kajti glasba je čas, ki razpira notranje stene in s tem nevidno širi vidne in snovne prostore. Tako kot je uglasbena pesem lahko za tisoč različnih poslušalcev tisočkrat ista, pa vendar z vsakega od njih tudi drugačna, velja to tudi za glasbo samo. In če je v odnosu do realnosti celo prozaična, naturalistična, socialno kritična, agitacijska ali skrajno asketska poezija na neki ravni zmeraj tudi metaforična, je taka tudi glasba. Pravzaprav je ena sama mnogolična metafora. Če bi jo poskusili opisati s funkcionalnim jezikom, bi v resnici potreboval neskončno število besed, pa še vedno bi jih bilo premalo. Toda, če bi poskusili z metaforo, recimo z »okna visijo na strunah noči« ali s »porozni čoln, ki tone v glas«, bi jo samo z nekaj besedami opisal veliko bolj otipljivo. Morda je temu vzrok tudi to, da pesniške metafore pogosto ob nezanemarljivi čutni noti s svojo nikoli povsem določljivo medbesedno prostornino razpirajo dovolj možnosti za vsakokratni individualni pogled.