LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (2): Goran Gluvić


Upesnjena glasba, uglasbljena poezija

Znano je, da je poezija v evropskem prostoru tesno povezana z glasbo že od antike. Zgodovinski viri pričajo, da so pesniki recitirali svojo poezijo, nedvomno tudi peli, ob spremljavi glasbil, predvsem lirah (od tod lirika). Tak način interpretacije lastne poezije se je nadaljeval še s trubadurji v srednjeveškem obdobju in še dlje.

Kdaj in kdo je prekinil to navado? Najbrž s porajanjem meščanstva in salonov, ko so nastopili pesniki, ki najbrž niso znali ne peti ne igrati prikladnega inštrumenta. Uglasbitev so prepustili izkušenim in znanim skladateljem, petje pa šolanim pevcem, medtem ko je tedanje kantavtorstvo dobilo svoj domicil v različnih beznicah, varietejih in revnih gledališčih. s tem pa označeno kot nižji ničvredni trivialni artizem.

Šele v drugi polovici 20. stoletja se je stanje začelo popravljati, najbrž tudi zaradi elektronskih medijev, predvsem pa z začetki rocka in kasneje študentskih protestov. Na temeljih bluesa, countryja in drugih marginalnih zvrsti iz preteklosti so se pojavili novi kantavtorji (v prevodu avtorji, ki pojejo) nove dobe z novimi tehtnimi, socialnimi in političnimi vsebinami, kar je prisililo strokovno javnost, da jih začne obravnavati resneje.

Specifičnost kantavtorske poezije je v tem, da se preverja neposredno pred publiko, medtem ko pesniki, ki objavljajo svoje pesmi samo v raznih publikacijah, ne vidijo bralca, zato si lahko privoščijo literarne akrobacije glede jezika in metafor, ki jih niti sami dobro ne razumejo. Kantavtorska poezija mora biti jasna in neposredna v svoji komunikaciji, da ne bi doživela fiaska. Zaradi tega se mnogi sprašujejo, ali brez glasbe lahko kantavtorjeva pesem stoji sama zase. Moje skromno mnenje je, da lahko, ker je vse to del našega pesništva, le kvaliteta napisanega ne sme biti sporna.

Tudi veliko skladateljev tako imenovane resne glasbe še naprej uglasbuje poezijo slovenskih pesnikov na bolj ali manj posrečen način, a se poraja vprašanje, ali ustvarijo simbiozo med glasbo in besedilom ali pa dajo (nezavedno, seveda) prednost svoji glasbi kot močne skladateljske osebnosti.

(foto Jurij Vižintin)