LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (4): Nina Stopar


Danes ljudje radi in veliko potujemo, potovanja in avanturistični način življenja kot češnjo ali pa piko na i tudi promoviramo, saj v dobi potrošništva prav nič ne uide marketingu, k porastu potovanj in zapisu izkušnje, potopisov in poezije, pa je botrovala tudi pandemija z omejitvami gibanja in več mesecev trajajočimi »lockdowni«. A potovanje ni zares pravo potovanje, če na poti ne najdemo svojega duševnega smisla, osebnostno zrastemo in se duhovno prerodimo, pa naj si bo na drugi strani sveta ali pod domačim drevesom.

Izgubljeni sinovi se moramo odpraviti na pot, primorani tvegati in zapraviti »očetovo premoženje«, za nekaj časa pozabiti na dediščino in poreklo, da se lahko, prerojeni, razsvetljeni in preobraženi, hvaležni vrnemo. A zdi se, da marsikdaj ne zmoremo reflektirati doživete izkušnje, kar se kaže kot izobilje neizrečenega, neprevedljivega in nepopisanega v zapisanem – potopisu oziroma poeziji. Kaj se je zgodilo? In s kom, s svetom, s človekom ali z jezikom? Je popotnik nepripravljen na svet, ki se mu razpira na poti? Je svet postal preveč za njegovo čutno izkušnjo? Ali pa je jezik enostavno premajhen, premalo fleksibilen in preveč hermetične za ubeseditev nove radikalne izkušnje življenja?

Zagotovo, tako prvo kot drugo in tretje. Popotnik se na poti osebnega iskanja, kot v biblijski paraboli, mora izgubiti, simbolično umreti, da se lahko najde, da kot feniks vstane iz pepela. A niso vsi ptiči »feniksi«, tako sodobnemu iskalcu smisla na poti umanjka prav celovita duhovna vez med sebstvom in svetom, ki izkušnjo iz celostne (whole) pretvori v sveto (holy). Po drugi strani pa moramo pripomniti, da se človekovo zavedanje sveta in njegovo prebivanje v njem spreminjata veliko hitreje, kot se je v zadnjih desetletjih četudi živ jezik, na kar opozarja sociolingvistika. Tako je preobilje presežnosti, neprevedljivosti in nepopisanosti lahko prostor globokega stika s seboj in so z obraza iskalca sprane vse persone ter ta znova vzpostavi stik s čisto bitjo, ko z življenjem zapleše v ritmu enosti. V enosti se vse pretaka in med seboj valovi – pravimo, da duh nima meja, tako težimo k njegovi utelesitvi v telesu, misli in dejanju. V taki, polni izkušnji verjamem, da je jezik, ki fluidnost danega trenutka zameji na le eno misel, besedo, pojem ali čustvo, radikalno nasilen do občutenja trenutka ter zato nezadosten. Ne bi rada oživljala Heideggerove misli ali pa poljudnejših Oshovih pogledov na življenje, čeprav sta lahko referenci, a v svet duhovno razprtega človeka jezik lahko vstopa le kot govorica na način poezije. In da misel sklenem ter jo hkrati odprem za nadaljnjo razpravo, zarišem v spiralo, je jasno, da pravi poeziji, ki izvira iz bitja in vznika iz globin, iz centra srca, ter diha s pljuči kozmosa, nikoli ne zmanjka besed za ubeseditev življenja, četudi krši norme, forme in pravila ter snuje, preoblikuje in tvori nove besede, svoje intimne neologizme, hiperbole in preobrate. V tem pogledu je podobna plesu življenja in je ena od njegovih najbolj prefinjenih sublimacij. Tako poeziji v svetu literature upravičeno pripada mesto kraljice. Težave s predponama ne- in pre- pa ima vedno le jezik, ki se boji svoje poetičnosti, in popotnik, ki na (duhovnem) potovanju ni odvrgel vseh svojih obrazov.