LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (7): Peter Andrej

Na kratko se bom spotaknil ob temo »upesnjena glasba«.

Lahko bi besedno zvezo razumeli takole: aha, glasba, ki je prerasla v pesem. Sijajno!

A tega je malo, kot vode v puščavi. In tu nimamo kaj dodati. Lahko pa »upesnjeno glasbo« razumemo kot glasbo, na katero nekdo piše tekst. In tule se bom spotaknil.

Takih primerov je za morje široko, da so na glasbo nataknjene cunje besed kot na Prokrustovo posteljo.

Ali je to zato, da bi godec žgečkal kosmata ušesa petičnežev ali ultrasov? Ali črede sledilcev in izvabljal všečke? Kaj od tega? Navsezadnje niti ni najbolj pomembno in odločilno.

Manira je ukazana in sledi štacunarski logiki časa: več imaš, več veljaš! In mnogo jih je med godci in med gobci, ki temu diktatu sledijo, ker jih je strah, da jih bo plaz pokopal. Toda kaj je zdravilo?

Pesem je zdravilo za strah, poje pesnik Boris A. Novak. In strahu je tačas veliko.

Lahko pa posluhneš, kaj ti glas iz pesmi govori in mu odgovoriš. To zahteva predanost in tvoj čas.

A zdaj je čas govorjenja debelo podloženih in naoljenih jezikov, brez pavz, zamolkov, razpok, kamor bi ti lahko vskočil drug govornik. V tem navzkrižnem ognju rafali besed letijo vse poprek, kosijo globalno. Nihče ne posluša, vsak hoče izbruhati svojo količino umetniškega odtisa, da bi zadelal razpoko, skozi katero se nezadržno širi strah.

Nekateri so povečali produktivnost, hitreje govorijo, neprestano godejo, neprestano izdajajo knjige in plošče, ažurirajo podkaste in kaste, formirajo kroge in krožke, gugajo se v svoji mreži in pletejo, porjaveli v soju žarometov, instantno so na turnejah, prevedeni in izgubljeni v prevodu … Postali so žrtve lastne sle po biti in imeti. In vemo, še kako vemo, če že moramo na ekran; ni boljšega PR kot igrati žrtev.

Količine se povečujejo, frekvenca se gosti …

In tu zaleže eno samo dejanje, za katerega obstaja beseda: STOP!

(No, pa sem se STOPaknil!)

(foto Nejc Ketis SHINE)