Lirikonfestovo podnebje – spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije (10): Dragan Potočnik


Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj

Briške! »v živo« na Lirikonfestu Velenje, 30. maja

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (10)

Tanka meja med potopisom in umetniško literaturo?

DRAGAN POTOČNIK: POTOVANJE KOT METAFORA
(»krilata želva 2018«)

Vsako pravo potovanje je razdeljeno na odkrivanje notranjih in zunanjih svetov. V kolikor te potovanje ne spremeni, je tvoje potovanje potekalo le na površju, dogajalo se je le navzven. Radovedni um je le beležil statistične podatke. Da prideš bliže k sebi, sicer ni treba potovati, ni treba odkrivati še neprehojenih poti, dovolj bo, da si občutljiv na lepoto v sebi in okrog sebe.

Na enem od mojih potovanjih po Afriki je k meni pristopil neznanec in me objel preko ramen. Počutil sem se precej neprijetno, zato sem se spretno izmuznil in ga opazoval v varni razdalji. Dvignil je desnico in začel: »Vaša civilizacija, civilizacija belega človeka, je obsojena na propad. Zaverovani vase, v svoj svet, kjer vladata sebičnost in odtujenost, ne znate prisluhniti sočloveku, kaj šele naravi. Vaše življenje je vse bolj programirano. V njem je vse natančno določeno. Do sekunde. Niste spontani. Blokirani ste in nesproščeni. V popolnem neskladju med razumom in srcem. Živite le še v glavi. – Poglejte, kako preživljajo otroštvo vaši otroci. Ob računalniku. V svetu odtujenosti od najzgodnejše dobe. Naši otroci živijo otroštvo v naravi, na ulici, med sovrstniki. Se spomnite vašega otroštva, pogovorov ob mizi, skupnega branja, igre na ulici, glasbe, smeha? – Ne sprejemate mnenj drugih ljudi. Nočete jim prisluhniti. V svoji samozadostnosti ste vse bolj nezadovoljni, mrki, mračni, depresivni. Koliko slabe volje, nerganja in neprijaznosti je v vašem svetu. Tako zelo se vam mudi, da ne premorete niti prijazne besede. – V vaših očeh je Afrika podoba revščine, umazanije, kaosa. Niti pomislili niste, da bi se morda poglobili v njeno sporočilo. Ne, nimate časa. Preveč ste zaposleni s služenjem denarja. ­– Dobro, če se od nas nočete učiti, bi se lahko kaj naučili od afriških živali. Lev, kralj živali, ve, kdaj ima dovolj hrane. Takrat se zlekne in lahko greš mimo, pa ti ne bo nič naredil. Vi pa ne veste, kdaj imate dovolj. – Poglejte opice, kako se objemajo, ljubkujejo, božajo. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje koga objeli, poljubili iz čiste radosti? Ne, tega ne počnete, ker ste prestrašeni, ker se bojite, da vas bodo obsodili spolnega nadlegovanja. – Vaša bela rasa nima prihodnosti, ker je v srcu mrtva,« je sklenil.

Gledal sem v tla in ostal brez besed. – Popotna izkušnja, ta pogovor z neznancem,  je potrkala na moja notranja vrata. Še kako čutim ujetost v razčlovečeno industrijsko civilizacijo, ki  nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Tem ljudem je narava največji učitelj. Narava jih je naučila, da se edina stvar, ki jo resnično imajo, razteza od temena njihove glave do podplatov nog. To so oni sami, ne stvari, ki jih posedujejo. Dogodek z neznancem mi je dal vedeti, da smo največja vrednota mi sami. Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in – ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas – se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti ...

Dragan Potočnik – Lirikonfestov lavreat – krilata želva 2018
za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)