Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič)    

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (11) 

»DRŽAVA BO UKINILA NAROD« (J. Kornhauser) – ZAKLJUČNA DELA V POEZIJI XXI. ST.

Umetnik = zadnji svobodni človek? 
Ali poezija potrebuje narod ali narod potrebuje poezijo?

ANNA TOSCANO: ALI JE UMETNIK ZADNJI SVOBODNI ČLOVEK?

Umetnik bi moral biti oseba, ki je svobodna, morda ne zadnja, a gotovo svobodna.

Svobodna v smislu modnih tokov, družbenih vplivov, političnih potreb, a tudi političnih teženj. Samo tako je lahko umetnik angažiran, samo tako lahko pesnik piše angažirano poezijo.  

Če ima vest in veščine, se lahko in mora osvoboditi vseh vplivov. Če je spreten, če obvlada svoje orodje, tako da pozna vsak utor tega orodja, lahko pretrga vezi.

Pesnik nima države in nima naroda, ima pa vsakdan, ki vključuje tako državo kot narod in mu dopušča, da seže onkraj vseh meja.

Opazovanje vsakdana je pesnikovo orodje za ustvarjanje angažirane poezije, kajti motrenje vsakdana je angažirano dejanje. Vsakdan pojmujem kot razmišljanje o času in prostoru, vsakdan, ki je tu in tam, ki je zdaj, a tudi v nekem drugem času.

Tako osebni pogled na stvarnost lahko zajame univerzalnost in iz subjektivnega pogleda postane pogled vseh. Takšen intimni pogled preseže svojo bežno bit in postane večen.

Svoboda, ki jo prinaša poezija, je svoboda, ki je pogosto slepeče absolutna. Je svoboda opazovanja sveta, tudi najmanjših stvari vsakdana, svoboda izbire, kaj boš gledal in katere besede boš izbral, da jih boš zapisal, kaj boš izpustil in kaj vključil v poetično besedilo, kakšen okvir boš izbral, kakšno rimo in katero dolžino verza, kakšno svetlobo. To je čudovita svoboda, ki jo je mogoče doseči s sredstvi tradicije in jezika. To je svet, ki sem ga spoznala in vzljubila ob ukvarjanju s fotografijo Luigija Ghirrija, enega največjih italijanskih fotografov prejšnjega stoletja. Prevzeli so me njegov pogled, njegov način zajemanja in ovekovečenja resničnosti, ki je vsakdanja in življenjska, njegovo brušenje ujetega objekta, lovljenje svetlobe, odvzemanje in dodajanje, njegove upodobitve provincialnega italijanskega mesteca v šestdesetih letih. Kajti njegova fotografija, njegova umetnost je tako osebna, da je obenem univerzalna.

Poezija, tako kot vsaka oblika umetnosti, na ta način postane razumljiva, berljiva, s sporočilom ali toliko sporočili, kolikor je bralcev, z državo ali toliko državami, kolikor je bralcev, z narodom, ki ga lahko vsakdan namnoži v množico narodov.

V svobodni poeziji človek sreča človeka.

(prevedla Maruša Mugerli Lavrenčič)

Anna Toscano (Italija), književna gostja Lirikonfesta 2018

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)  

Vabilo na Akademijo Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodni Lirikonfest Velenje (na zadnji majski večer, 31. maja, Vila Bianca, ob 19. uri)
Program XVII. Lirikonfesta Velenje – Akademije Poetična Slovenija 2018 – 30. in 31. maja
Uradna razglasitev lavreatov Akademije Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2018)
Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije  
Rezervat za poezijo in potopis – Mednarodni Lirikonfest Velenje
Festivalno berilo Rp. Lirikon21 (2018)
Predstavitev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2002–2017)
E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetlobo