Maja Vidmar (foto Jurij Vižintin, arhiv UVKF)

UVKF: Začniva z »najtežjim« vprašanjem. Kako vi vidite smisel poezije v 21. stoletju? 

Maja Vidmar: To je res težko vprašanje, saj ne verjamem, da je že kdo dokončno odgovoril nanj. Podobno je vprašanje o smislu življenja. Ne bom delala razlike med 21. ali katerim drugim stoletjem – smisel življenja in smisel poezije sta zame povezana. Človek stalno osmišlja vsak svoj korak in brez tega osmišljanja sploh ne more živeti; ko pa pride do smisla življenja, se stvar zakomplicira. O smislu se ne sprašujemo, ko nam gre dobro, ampak se sprašujemo z izkušnjo težkih trenutkov. V vseh težkih trenutkih v življenju so ljudje brali in pisali poezijo. Tudi v koncentracijskem taborišču. Mislim, da je poezija na nek način povezana s težkimi trenutki ali z minljivostjo lepih trenutkov. Poezija odpre polje zavedanja, saj ne samo govori »o«, ampak je v živem stiku »z«, ali še bolje, je neposredno v nečem. Poezija ima privilegij, da je omejena z jezikom, omejitev pa deluje kot struga, kot osredotočenje – pomaga k zavedanju.

UVKF: Smisel poezije je torej v tem, da je. Vsak jo vidi po svoje. Vsakemu na oseben način v življenju nekaj pomeni. Tako bralcu kot pesniku.

Maja Vidmar: Da, vsakemu po svoje in vsem skupaj na način, ki je lasten samo poeziji, odpira okno nekam in to okno bi drugače ostalo zaprto.

UVKF: Zdi se, da je v teh časih literatura oz. umetnost postavljena na stranski tir. Kakšen je eksistenčni položaj slovenskega književnega ustvarjalca? Kako se ta odnos družbe kaže v preživetju pesnika?

Maja Vidmar: Splošno je znano, da se od tega dela ne da živeti. To je paradoksalno, ker je ravno to vrsta dela, ki zahteva celega človeka. Vsak poleg pisanja poezije počne še nekaj drugega. Pomembno je, da to drugo bogati človeka, kar nato prehaja v poezijo. Ampak, če je drugega preveč ali če si prisiljen delati nekaj, kar te ne bogati, potem hitro ni več prostora za pisanje. Tega se nato ne da več popraviti. Kar gre mimo, gre mimo. Država bo za svoje letne statistike mogoče izbrskala nezmanjšano količino napisanega, toda kvaliteta je šla mimo.

UVKF: Bi lahko rekli, da je poezija tista, ki narod drži skupaj, kar je bilo izkazano že skozi zgodovino?

Maja Vidmar: Ne samo poezija, vendar je poezija bistvena in s tem se vrneva nazaj k smislu in jeziku. Ne gre samo za jezik, ampak za dejstvo, da nekdo v tem prostoru sploh piše.

UVKF: Vam nikoli ni žal, da ste si izbrali prav to pot in ne kaj bolj donosnega, npr. politiko?

Maja Vidmar: Ne, politika – kot je v praksi – me ne bi veselila. Me iritira. V tem smislu mi ni žal. Tisto, kar se ne sme zgoditi, je to, da prideš na eksistenčni minimum, ki ogroža tvoje življenjsko dostojanstvo. V teh časih se to lahko zelo hitro zgodi, a se mi v Sloveniji zdi to povsem nepotrebno. Noben otrok ne bi smel biti lačen, in mislim, da je naša država dovolj bogata, da bi v njej lahko ustvarjali.

UVKF: Če pogledava še v malo bolj specifično smer. Kako vi vidite položaj ženske ustvarjalke v slovenski umetnosti, natančneje v literaturi? Lahko rečemo, da so enakopravne moškim avtorjem?

Maja Vidmar: Mislim, da se je to stanje v zadnjih letih močno spremenilo. Veliko več je pišočih žensk, ki kvalitetno pišejo, ampak to že izhaja iz tega, da nas je več. Več je kritičark, urednic, novinark idr. Razlogov za to je več, verjetno pa je eden od njih, da je kultura manj cenjena, manj plačana, in zato se moški zanjo ne zanimajo več v tako velikem številu. Kakorkoli, rezultat je dober. Ali je to stanje že tisto, kar bi si želeli? Seveda ni. Še vedno živimo v patriarhalnem svetu, ki ima svojo inercijo. Stvari se ves čas spreminjajo in ta proces ne poteka gladko.

UVKF: Kako pa se je odnos do ženskih avtoric spremenil od vaših pesniških začetkov?

Maja Vidmar: Če se spomnim pogovorov moških avtorjev, so predvsem utemeljevali, zakaj ženske ne pišejo oziroma zakaj ženske niso tako kvalitetne avtorice. Pri tem niso razmišljali, da niso imele enakih možnosti in da so bile, tudi če so pisale, pozneje zamolčane. Zanje je bila ženska po naravi drugačna. Spomnim se takšnih pogovorov in tega, da sem bila takrat zmedena. Navsezadnje sem nekaj časa slišanemu celo verjela.

V času mojih pesniških začetkov je res pisalo manj žensk. Po eni strani je bilo težko dobiti veliko žensk, med katerimi bi lahko izbirali, po drugi strani pa moški niti niso imeli zavesti (in nekateri je še danes nimajo), da s tem nekaj ni v redu. Niso imeli potrebe po ženskem pisanju. Bili so zadovoljni z eno žensko na dvajset avtorjev ali več. Podobno je bilo na literarnih večerih: če med avtorji ni bilo nobene ženske, je nihče ni pogrešal, in če je bila ena, je povsem zadostovala.

Nimam pa nobene afinitete do tega, da bi se razmerje obrnilo, tudi začasno in lokalizirano ne. Razmerje, v katerem smo rojeni na ta svet, se mi zdi idealno – 50 : 50. A tega ne bi uzakonila. Služilo bi bolj kot opomnik za premislek, kar velja obojestransko. Če bi bilo med ustvarjalci več žensk kot moških, bi se prav tako vprašala, kaj se dogaja.

UVKF: Razmeroma veliko ustvarjate na daljših in krajših rezidenčnih bivanjih v tujini pa tudi po Sloveniji. Trenutno gostujete na Lirikonfestovi mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju. Kaj ustvarjate oz. pripravljate?

Maja Vidmar: Tega ni tako veliko, v bistvu enkrat na leto, kar je premalo. Priložnost, ki mi jo nudi rezidenca v Velenju, je zame zelo pomembna. Zdaj končujem svojo pesniško zbirko in sem radovedna, kaj bo nastalo, ker sta lok zbirke oz. tema že zarisana, vendar tisto, kar še manjka, ni zarisano. To mi omogoča, da pot puščam odprto in uživam, ko jo sproti odkrivam. Vidim le, da bi bilo nujno, da bi imela več časa. Nekaj časa namreč potrebujem že, da se »preklopim« v to naravnanost.

Pogovarjala se je Urška Zupančič (UVKF – Čitalnica pri pesniški duši)

V septembru ustvarja na Lirikonfestovi rezidenci v Velenju pesnica Maja Vidmar
Lirikon(fest)ova izbrana pesem tedna (25) – Maja Vidmar: Najnujnejše
Fotogalerija / Lirični pozdrav iz Velenja – Lirikonfestovo podnebje
E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetlobo 
Festivalno berilo Rp. Lirikon21 (2018)
Ostali prispevki Čitalnice Pri pesniški duši