VELENJSKA KNJIŽNA FUNDACIJA
vabi v sredo, 28. junija 2023, ob 19. uri v REZERVAT ZA POEZIJO
(rezidenčni paviljon na terasi hotela Razgoršek v Starem Velenju)
na
PREDSTAVITEV NOVE PESNIŠKE ZBIRKE MARJANA KUKOVCA:
BISERNICA V DRUGEM KROGU
(samozaložba, 2023; likovno opremil Zlatko Kraljić)
Z avtorjem bo (33 let od njegove prve in 24 let od njegove predhodne pesniške zbirke) pri omizju za lirične pesniške duše pokramljal Ivo Stropnik
(zaželena predhodna najava udeležbe na muzaget@gmail.com)
*
Marjan Kukovec, roj. leta 1969 na Ptuju. Otroštvo in mladost preživel v Velenju, kjer je bil vrsto let dejaven v kulturi; tretja literarna generacija/izmena velenjskih hotenjcev; mdr. bil 23 let prodajalec v knjigarni Kulturnica. Od leta 2008 živi in dela v Preboldu.
Doslej je objavil štiri pesniške zbirke: Semena šepetanj moje metulje (1990), Smehljaji jagodičevja (1993), Bisernica (1995), Mati je (1999).
*
greva se ljubit
med špargljeve
sence
pijem na mah te
do polne golote
stisni se vame
z neštetimi
vonji
vate se
sejem
z izbranim
semenom
brez potnega
lista sva
na poti v
popolnost
(Marjan Kukovec, Bisernica v drugem krogu)
Iz spremne besede h knjigi
Aljaž Krivec: s ploho besed in jeziki kresov
Bisernica v drugem krogu, pesniška zbirka, ki se nedvoumno navezuje na Kukovčevo zgodnejšo pesniško zbirko, Bisernico iz leta 1995, razkriva specifično pesniško govorico. Gre za samohodčevstvo? Morda to ni najboljši izraz, pesnikovo delo je mirne duše mogoče umestiti v bogat svet erotične, a tudi ljubezenske lirike. Tudi, če se naj izrazim z avtorjem spremne besede k Bisernici, Ivom Stropnikom, vplivanosti te poezije ni mogoče izključiti – o najnovejših vplivih ne velja ugibati, a s Stropnikom lahko pritegnemo, da bi se nekje v ozadju še vedno lahko skrivali Balantič, Strniša, Udovič in Grafenauer.
V resnici gre prej za poezijo izven časa. Po eni strani izven svojega časa, saj v Bisernici v drugem krogu ni najti nedvoumnih sledi nekaterih trendov sočasnih poetik, najsigre za zračnost in izrazito lomljenje verza, med(z)vrstno prehajanje, izogibanje metaforam, nemara celo deskriptivnost itd., če smem na tem mestu posploševati in navesti nekaj očitnejših značilnosti nekaterih vidnejših pesniških zbirk zadnjih let. Kukovčev verz je namesto tega strnjen, buhteč, zavezan sledenju tistega, kar v prvi vrsti lahko bržkone izrazi zgolj poezija, poln metaforike in naposled visceralen, a nikakor ne golo opisen.
A gre tudi za poezijo izven časa kot takega, kar se kaže že v izbiri podobja. Kukovec v svojo poezijo redko, če sploh kdaj, vnaša vizualije, ki bi postavile jasne koordinate točno določenega zgodovinskega obdobja – v resnici bi se Bisernica v drugem krogu lahko dogajala kadarkoli. Namesto tega se pesnik obrača k samemu (človeškemu) telesu, k podobam iz narave in kadar se spogleduje s filozofijo, je to filozofija temeljnih vprašanj. Povedano še drugače: Kukovčeva poezija se izogiba tistemu, kar pogojuje vsakokratna zgodovinska situacija in se namesto tega obrača k neprimerno bolj jedrnemu.
Gre za pesniško zbirko, ki je nekakšen tour de force lastne tematike. Globoka zavezana življenjski sili se ne ustavlja, temveč brez predaha v polnosti ubeseduje tako rekoč čisto strast. Pri tem je pomembno poudariti, da se Kukovec istočasno uspešno izogiba težavam, ki se lahko ob tovrstni poeziji skrivajo za vsakim vogalom: Bisernica v drugem krogu se ne zanaša na klišeje, ne uporablja morebitnih hierarhizacij v svoj prid in s tem tudi ne vzpostavlja temeljne razlike v odnosu med lirskim subjektom in upesnjeno osebo. V knjigi pred nami pesnik razkriva strast samo na sebi, kot entiteto ki se ne nujno šele vzpostavlja, temveč že je in lirski subjekt (kot tudi me oz. mi) biva v njej.
Da je lahko temu tako, se morajo jedrne tematike Bisernice v drugem krogu, kot je denimo omenjena strast, znajti tako rekoč na isti ontološki ravni kot drugi temeljni pojmi samega obstoja. Poglejmo si denimo izsek iz pesmi Idealna za praznične večere:
Praznično je danes ti razraščeno
telo čez moje plodno polje,
pišem ti pisma odprtih poljubov,
prispevam ti kožo razdraženih por,
diham na škrge, ko se razdehtiš,
utripaš na polno iz verzov mladosti.
Telo se znajde ob plodnem polju, s čimer se nedvoumno zveže z zemljo; pisanje (pisem) se zveže s poljubi in tako ne le implicira motiv ljubezenskega pisma (je tudi pesniška zbirka sama neke vrste ljubezensko pismo?), temveč (v morebiti nekoliko barthesovskem smislu) prikliče pred nas erotizem pisanja kot takega. Naposled pa pesnik z omembo dihanja in utripanja v pesem samo z besedami vnese vitalne funkcije, razločitvene pojme med življenjem in smrtjo.
Navedeni verzi pa razkrivajo tudi nekatere oblikovne značilnosti Bisernice v drugem krogu. Gre za nerimano poezijo, pretežno srednje dolgega verza, ki se sicer ne poslužuje formalnega ritma, a se z njim vendarle nenehno spogleduje. Specifičen tek te poezije (ki pa premore močan notranji ritem) tako prej zaznamuje že omenjena prevladujoča (srednja) dolžina verza (z izjemo redkih pesmi, ena teh je denimo Stavek življenja), ki kliče po tem, da skozi Kukovčevo poezijo ne hitimo, temveč se namesto tega prepuščamo njenemu zmernemu toku, da lahko ob tem pustimo, da do nas pride vsaka beseda pesmi. Specifičen ritem v nekaterih pesmih še dodatno izgrajujejo anafore, katerih pogostost pa je odvisna od narave vsakega posameznega besedila. Tako gre v pesmi Ne dovoliva za ponavljanje naslovne besedne zveze na začetku vsake kitice, spet drugič imamo opravka s ponavljanjem v zamejenem številu verzov (npr. predloga »z« in »o« v nekaj zaporednih verzih pesmi Ni lepšega trenutka), v redkejših primerih pa ponovitve označujejo še krajše pomenske enote (verz ali dva) kot denimo v Požira me vate. Na tem mestu velja opozoriti še, da pesnik ob navedenem veliko stavi tudi na zvočnost in tako že v navedenem primeru pesmi Idealna za praznične večere našo pozornost pritegnejo denimo aliteracije (pišem ti pisma odprtih poljubov) in asonance (telo čez moje plodno polje).
Kukovčeva poezija je tako primer močne zavezanosti jeziku, strasti in njunega prepletanja. Ob prebiranju Bisernice v drugem krogu se ne sprašujemo o njenih izvenpesemskih kontekstih, namesto tega pustimo, da nas posrka v svoj svet, ki je izpisan tako polno in nenazadnje buhteče, saj se zaveda najrazličnejših možnosti (pesniškega) jezika.