IvoS / KARANTENSKI STIHI© (11)


Tisoč vprašanj za noben odgovor

Enajsti kolutek 

               mlade očiJe klopca v narodnem parku blizu pragozda resnično bela? Še brezmadežno snežno bela? Kakor je pragozd neresničen? Kakor je najin narod resničen? Bela klopca še brez grafita? So vse ulične umetnike že pribili na križ? Snežno bela klopca v pomladnem času? Jo prebarvava z mladimi očmi?
               Je skrajno bela klopca postavljena v mestni park samo za beli narod? Zakaj ni mavričasto pisana? Če je sploh postavljena tudi za črnopoltega djembarja Koffija in rumenokožno lampijončico Shu? Ki imata še mlade oči? In se imata še rada? – Ali se barva belih letev na klopci čez čas kaj spremeni? Če ljubica na beli klopci z ljubico posedi? Če prijatelj ljubega prijatelja objame? Če imata v paru neminljivo mlade oči?
              
Ima osamljeni starec (brez morja), ki s te bele klopce v parku že vrsto let ob zgodnjih zimskih večerih hrani črno-bele golobe, še mlade oči? Čemu jih hrani, ko dobro ve, da njegovega golobčka Krista, kakor ga je imenoval po svojem sinu, umrlim za aidsom, tudi nocoj ne bo pred zasneženo belo klopco? – Je brezdomna gospa (z morja), ki na jutranji poti, če le prehudo ne dežuje, za urico vtakne berglo zmeraj na isto mesto (med prvo in drugo letev) bele klopce, na njej prva prebrala kričeče nasprejan grafit: NA BELI LULAŠ ZELENO –?  
            
So izhiranim golobom (brez Krista) pozimi vse barve enako ljube? Je brezdomnim prav malo mar, kdo je ponoči belo klopco razmajal? – Le kaj krajinarju ni jasno!? Nenarisljiv spomin na mlade oči, ki med planeti z lastno svetlobo pijejo roso? Vonj trohnobe? Senca kose, ki se boji prisesti na belo klopco? Zdrsano od posedajočega življenja?