Lirikon(fest)ova izbrana pesem tedna (43) – Meta Kušar: Bleščeč in dobro namazan


Meta Kušar (1952), slovenska pesnica in esejistka, dobitnica Lirikonfestovega zlata 2008 za najtehtnejši esej na temo Lirikonfestovega književnega omizja in rezidenčna gostja Mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju 2008 (fotoarhiv UVKF) 

Meta Kušar
BLEŠČEČ IN DOBRO NAMAZAN

Divjam skozi gozd. Tolče in cvili: skozi gozd, skozi gozd!
Sem konjenik? Vojščak? Ne morem narediti niti koraka, a
drvim mimo pošte, Prešerna, tržnice, mimo stolnice,
pod gradom, skozi mestna vrata, ven iz mesta, ven iz gozda.

Oče me je učil, kako voziti veliko stvar, največjo stvar. Držal
je brisačo, ovito okoli mojega trebuha. Trebuh je poganjal
Naravo in Način. Oče me je držal in dirjal in kazal Pot.
Mama gleda. Roke gladijo predpasnik. Ravna srečo.

Vrteče se kolo mi piha v zvezde. Divjam skozi gozd. V njem
neprestano raste vesolje. V njem malicajo šoferji, profesorji
na tankih čipkah svojih študentk. Kaj vedo deklice, kaj
učeniki zašmirani od ketne in lažnivih usnjenih torb!

Počasi poganjam ob reki, sive pastirice spokojno tekajo
pred mano po stezah. Kaj hočejo s temnostjo, kaj dunlop dela
z bremzo? Neuničljive kontre niso uničili italijanski oficirji.
Stoletna aura obzidij, kamnitih zvezd, stoletje usnjene pogube

narodov ob rekah, v planinah. Črni usnjeni plašč je gnal tok,
ga žene in nese, kjer si ne moremo pomagati. Teorijo nesmrtnosti
zagozdi v železen gozd. Kaj objeti, kje zajeti zrak, kjer šajna ni?
A pade v bleščeče špice? A okamni? Ganeša drvi na podgani.

Kristus na čolnu ukazuje. Pesnica z delavci nebesnega svoda v gozd
tihotapi trombe. Naoljen pesto se svetlika skozi železna debla,
prehitiva zmetane besede, polomljene stavke. Mimo! ukaže tromba. Mimo!
H gredicam! Stara skleda za plevel čaka. Puljenje, puljenje, ne branje.