LIRIKONFESTOVE DVAJSETINKE (16): Urška Zupančič


Urška Zupančič (foto Jurij Vižintin) 

Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020 
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši

19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti 

Urška Zupančič
(urednica in programska koordinatorica Lirikonfesta Velenje (2020))

Potovanje na papirju

Potopisne knjige so bile okno v svet že dolgo, preden je ta postal majhen in potovanja bolj dostopna. Za nekatere je bila to edina možnost, da so lahko pluli po divjih oceanih, srečevali ljudstva v Amazonskem pragozdu, prečkali arktični krog … Nudile so možnost za širjenje obzorij. Seveda se pri tem postavi vprašanje o motivu avtorja za nastanek dela. Je res egocentrično in narcistično, če svojo izkušnjo in razmišljanje želiš deliti z drugimi? Pri potopisu se zdi to ravnotežje še bolj delikatno, saj avtor pri opisovanju drugih kultur in njihovih običajev hitro zapade v pokroviteljstvo in enostranski, zahodnjaški pogled, če ni previden. Zato si tuje kulture ne moremo in ne smemo prisvojiti, ampak je treba nanjo gledati kot nepristranski pripovedovalec, ki sicer ima svoja stališča, a dopušča tudi druge poglede in jih sprejema ter s tem bogati svojo kulturo.

Ko govorimo o literaturi, pa ne moremo spregledati realnega stanja današnje bralne kulture v Sloveniji. Oguljena fraza pravi, da smo Slovenci narod poezije, knjige in jezika. Ali je to res? Zadnje tedne smo lahko zasledili nadpovprečno veliko število akcij in pozivov k branju na družbenih omrežij. Kot bi ljudje šele zdaj odkrili knjige! Namen je bil verjetno povsem dobronameren, a je izpadel zlagano, književnost pa le kot distrakcija v času, ko druge aktivnosti niso mogoče. Kako bi si drugače razložili dejstvo, da je vlada knjižni kulturi ravno v času njene največje promocije znatno zmanjšala že tako majhna sredstva?! Mogoče smo bili Slovenci v preteklosti res narod poezije, knjige in jezika, a že podatek, da je bilo v zadnjih dveh mesecih prodanih več fitnes uteži kot pa knjig, govori zase. To seveda še ni razlog, da bi obupali, a menim, da bo v prihodnosti treba ubrati drugačno strategijo, ki ljudi v branje ne bo silila, ampak bo v njih prebudila naravno radovednost in željo po znanju, ki je še vedno prisotna v veliko posameznikih.