Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (10/21)


Barbara Pregelj 

ČAS PREVODA (V OBDOBJU TEHNOLOGIJE)  je omejen. Zastaral naj bi še hitreje kot izvirno avtorsko delo, a ker so temeljni gradniki obeh enaki, jezikovni, se v resnici starata oba. Je Trubarjev jezik zastarel, ker je nastal v 16. stoletju ali ker je prevod? Je kaj drugače z Bevkovimi besedili ali prevodi romanov Karla Maya?
           Poseben paradoks je, da je v umetnostna besedila, s katerimi se, tako kot z umetnostjo na sploh, človeštvo upira toku časa, vgrajena tudi časovna dimenzija, zaradi katere se ta lahko postarajo. A ravno ta umetnosti daje značaj človeškosti, zaradi katere nas sploh zanima in se nas lahko dotakne.
           Pravna besedila, denimo, te časovne dimenzije ne premorejo, so atemporalna, v njih soobstajajo različni časi in daljša ko je državotvorna tradicija, bolj so ti časi med seboj prepleteni. Umetniška besedila pa imajo tudi svoj specifičen čas, ki ni povezan le s kronotopom, torej temeljno dimenzijo besedila. Je veliko bolj subtilen in doživela sem ga le kot prevajalka, ko sem ga skušala preliti v drug jezik. Tudi jeziki imajo svoje čase, a tokrat ne govorim o teh, pač pa o ritmu besedil, ki se v procesu prenosa besedila pretvorijo v ritem ustvarjanja. Nekatera besedila te dobesedno držijo v šahu in ti ne pustijo, da bi jih pustil ob strani in jih zamenjal s kakšnim drugim početjem, saj te silijo, da dihaš z njimi in tako, kot hočejo sama. To so detektivke, nekatera mladinska besedila, Ko se tam gori olistajo breze Brede Smolnikar, ki je napisan v enem samem stavku. Potem so tu besedila, ki si vzamejo čas, so reka časa, ki počasi in mogočno pluje proti svojemu cilju. To so dolga pripovedna besedila, kot je Umetnost fuge Sergia Pitola, pa tudi krajša besedila, tudi mladinska, kot je Krokodil pod posteljo Mariasun Lande. Potem so tu besedila, katerih čas usiha pred tabo in nisi čisto prepričan, ali ti ga bo sploh uspelo dokončati, kot je avtobiografija Reinalda Arenasa Preden se znoči. In nazadnje so tu še besedila, katerih čas se podaljšuje, ker so sama sestavljena iz fragmentov časa. To je poezija in so slikanice, vsaj tiste, kakovostnejše. In tem sem še posebej hvaležna, ker ustavljajo moj čas in čas bralcev, ki jim jih prebiram. Še zlasti v času, ko obstajajo prevajalska orodja, ki težijo ravno k temu, da prevajalski proces čim bolj pohitrujejo.

Barbara Pregelj – dobitnica prevajalskega priznanja/plakete Lirikonov zlat 2019