Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (11/21)


Lidija Dimkovska
Kakšno distanco do jezika ima avtor, ki (ne) ustvarja v svojem maternem jeziku?

            Pišem v svojem maternem jeziku, toda ne tam, kjer se jezik govori, ampak v tujini oz. novi domovini. Tako kot jaz, tudi moj materni jezik je tujec, (črno na belem) imam  tudi državljanstvo nove domovine, za razliko od mojega maternega jezika, ki ima le moje osebno državljanstvo. Govorim tudi v ne-maternem jeziku nove domovine, moj jezik v novi domovini govori le v meni ter iz mene in z mano. Če bi ga rada slišala, ga moram sama izgovarjati in govoriti – v pisavi, v knjigah, na spletu, na Vibru ali s hčerko v Ljubljani. Moj materni jezik se s časom spreminja, tako kot vsak drug jezik, sama pa tisoč kilometrov stran od izvora njegove stabilnosti in spreminjanja, kot vem in znam, lovim njegove zvoke, nove besede, dodatna pravopisna pravila, spremenjene jezikovne obrazce, modernizacijo jezika – tako z resničnimi pristopi kot tudi z življenjskimi, lingvističnimi, literarnimi triki. Moj materni jezik je v novi domovini kot vodnjak, ki grozi, da bo usahnil. Globoko se moram skloniti vanj, da bi zajela vodo. Včasih padem tudi na dno kjer posrkam zadnje kapljice njegovega življenja. Ko pa sem v njegovem izviru, se vržem vanj z vsem bitjem in goltam in požiram njegove valove in slapove. Moj materni jezik je hiša mojega bitja, vanj vstopam, kakor se mi zahoče in kakor se počutim, brez bontona, premišljevanja ali pripravljenosti. Pred drugimi jeziki globoko zajamem sapo, si poravnam oblačila, popravim lase in pozvonim ali potrkam. Če mi odprejo, vstopim. V maternem jeziku vstopam kadarkoli, bodisi s ključem, ki mi visi okrog vratu duše ali brez: naravnost skozi votlinico ključavnice. Vrata lahko tudi razbijem, pa nič ne bo narobe, saj so moja. Moj materni jezik je moja last, moje imetje, moj dom: lahko v njem in z njim počnem, kar hočem. Če samo pomislim, da bi se morala tudi z maternim jezikom prej pripravljati za obisk, naj je napovedan ali ne, za vstop ali za pisavo, bi me popadel strah, negotovost, nepripravljenost, celo odpor. Obisk bi odpovedala, zbežala izpred vrat, odvrgla beležko brez enega samega napisanega stavka. Sama sebi bi se odtujila, kaj šele pisavi. Razdalja med mano in jezikom bi bila za moje bitje usodna. Moj materni jezik lahko počne z mano, kar hoče, enako kot jaz počnem z njim, ko pišem, ne vem, ali sem jaz tista, ki jezik peljem v določeno smer ali jezik mene. Oblikujem jezik, ki me oblikuje. Če se odpovem mojemu maternemu jeziku, se bom odpovedala otroštvu, mladosti, babici Vetki, bolnemu jagenjčku, ki sem ga hranila z mlekom v steklenički in mu potihoma pela pesmice, kozi Packi, ki me je brcnila in sem jo užaljeno okregala v vzhodnem narečju, učiteljici Slobodanki, ki je odkrila moje pesnjenje, Blažeju Koneskemu, ki sem ga srečala le enkrat v življenju, a je v njem ostal za vedno, Oliveri Nikolovi, ki je postala moja literarna mati, takoj ko je napisala Zokija Pokija, s katerim sem zrasla, in njegova najboljša prijateljica je bila tudi Lidija, svoji prvi ljubezni, vsem, ki so se rodili, živeli in umrli v moji zavesti, vsej literaturi in kulturi, ki me je oblikovala, Bogu, s katerim govorim le v maternem jeziku, vsem in vsemu. Razdalja med mano in mano bi postala tako velika, da mi noben jezik na svetu, ne bi pomagal da jo premostim. Ker pišem v maternem jeziku, do jezika nimam distance. Je to dobro ali slabo? Literatura najbrž bolj ve od literatov.
           Danes je primerov, kot sem sama, veliko. Veliko pa je tudi primerov avtorjev in avtoric, ki ne ustvarjajo v svojem maternem jeziku. Ne-materni jezik nekaterim daje prepotrebno distanco do vseh in do vsega, da bi lahko pisali v vsej svoji svobodi in pristnosti. Nekaterim ne-materni jezik daje novo življenje – postati spet otrok, učiti se novih besed, odkrivati svet na novo, s tem pa tudi njihova literatura postaja sveža, iskriva, vitalna, kot v času naivnosti in navdušenosti nad svetom. Nekaterim ne-materni jezik daje občutek vstajenja od mrtvih, novega rojstva, novega začetka. Nekaterim ne-materni jezik ponuja objektivnost, nevtralnost, ptičjo perspektivo, nekaterim celo pregnanstvo, zaščito, tudi politično. Občudujem ljudi, ki so zmožni začeti znova, vstati od živih, ne le od mrtvih, se (pre)roditi v drugem jeziku. Jaz za zdaj lahko ustvarjam le v maternem jeziku. Distanca med mano in njim je še vedno tako majhna, da najine zveze ne ogroža.

Lidija Dimkovska – ožja nominacija za književno nagrado velenjica - čaša nesmrtnosti 2019/2020