Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (12/21)


Miklavž Komelj
[o melanholiji in distanci v XXI. st.]

Ena najbolj enigmatičnih pesmi, kar jih poznam, Nervalov sonet »El desdichado«, govori o »črnem soncu melanholije«. Vendar pa za verze, ki jih poskušam sam pisati, mislim, da so zelo redko melanholični. Mislim, da ni bila melanholija nikoli eden ključnih modusov mojega pisanja – tudi kadar so verzi, ki sem jih poskušal pisati, govorili o smrti in o črnem soncu. Mogoče prav zato, ker ne morem pristajati na smrtnost. In mogoče ne morem pristajati na smrtnost prav zato, ker je bila ena prvih pesmi, ki mi je že v precej zgodnjem otroštvu odprla vstop v svet poezije, Aškerčeva »Čaša nesmrtnosti«. Spominjam se silovitega doživetja, ko sem prvič slišal to pesem – prebral mi jo je oče. Prav v zadnjem času sem spet več razmišljal o tej pesmi. Navadno razumemo njeno sporočilo precej konvencionalno: da človek sicer umre, ampak njegova dela ostanejo v drugih ljudeh kot spomin, to pa je metafora nesmrtnosti. Ampak mogoče jo je razumeti tudi drugače, v tistem smislu, kot so nesmrtnost razumele nekatere stare religije: da človeška duša kot taka ni a priori nesmrtna, če je človek sam ne naredi nesmrtne. Da lahko človek s svojim delovanjem samega sebe v resnici na novo ustvari tako, da mu ne more smrt ničesar več vzeti. Seveda pa je to mogoče samo tako, da docela preide v nadosebnost. (Ah, Nerval je to vedel, saj je šel živ čez Aheront.) Vsekakor je »Čaša nesmrtnosti« ena od tistih pesmi, ki so name verjetno najbolj vplivale. In za to sem tej pesmi hvaležen. 

Miklavž Komelj – ožja nominacija za književno nagrado velenjica - čaša nesmrtnosti 2019/2020