Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (13/21)


 Aleš Šteger
 [o melanholiji in distanci v XXI. st.]

            Pred pišočim, oziroma pred njim, ki ne more pisati in ki prav to nezmožnost razume kot osnovno izhodišče pisanja, je vsaka, prav vsaka strategija pripravna, da bi ponovil svoj magijski (ali kak drug) obrazec, prelisičil ustroj logike lastnega in kolektivnega razuma in ustvaril možnost za čudež, ki mu pravimo občasno tudi pesem. Melanholik, vsaj ta, ki sam sebe tako definira, običajno s svojo nravjo povezuje določeno odmaknjenost do sveta, s tem pa lastni psihoemocionalni naboj kot nevzročen, se pravi brez definirane smeri svoje razelektritve. To dopušča zmeraj vse možnosti, ohranja neulovljivost, s tem pa smo v neposredni bližini kreativnega akta. Dandanes smo vsi vse bolj podvrženi logiki storilnosti, učinkovitosti, s tem servilnosti sistemu, ravnanju po protokolih in pravilih, obči sterilizaciji in predvidljivosti. Vsakršno izstopanje iz zapovedanih redov pravil je sankcionirano, vsakršno drugačno socialno vedenje, kritika ali upor nemudoma etiketirano in predmet izločitve kot »politično nekorektno in nespremenljivo«. Živimo v časih, ko sicer vse vemo, a obenem vse manj razumemo. In še manj dopuščamo. Zato se zdi, da je za melanholika (in nič manj za vse ostale) eden največjih izzivov, kako ohranjati polje osebne, družbene, politične in umetniške svobode zares svobodno, se pravi takega, da je še naprej nelagodno v prvi vrsti tudi za nas same, s tem pa vso dinamiko čudeža intaktno.

Aleš Šteger – širša nominacija za književno nagrado velenjica - čaša nesmrtnosti 2019