Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (14/21)


Uroš Zupan
Melanholija 

            Melanholija. Prva misel; Lars Von Trier in film z istim naslovom. Temni spektakel o koncu sveta. Pravzaprav čudovit spektakel o koncu sveta. In druga misel; tokrat bolj moja – melanholija – gre za stvar narave tistega, ki piše, ne za modo, ne za nekaj, kar pride od zunaj in kar bi bilo mogoče posnemati. Gre za čisto notranje občutje, za osnovni del, občutje, ki je dano in bi z njim tisti, ki mu to občutje pripada, rokoval tudi, če ne bi pisal. Z njim bi se dotikal sveta. In skozi njega bi videl svet, ki ga obkroža. Si ga predstavljal in ga čutil. Gre za zavedanje izgube. Za soočenje z dejstvom, da nismo nesmrtni.
           Ko sem bil mlajši, ko sem začenjal, sem skušal to občutje brcniti v kot, ga vreči skozi okno, ga razstreliti, ker sem vedel, da se lahko edino tako postavim na lastne noge. Se ločim od drugih. Bila so seveda osemdeseta in poezija Aleša Debeljaka je bila kovana v zvezde in je takrat veljala za najvišji izraz melanholije. Jaz pa sem hotel biti drugačen in bil sem drugačen, kajti imel sem občutek, da se svet pred mano razpira kot roža in me čaka, da vstopim vanj. Da se name zruši kot nekakšna velika milost, kot naliv sladkorne pene. Nisem se prepoznal za melanholika, čeprav sem bil melanholik že od otroštva. A tega niti nisem vedel, niti nisem znal imenovati. Ali pa sem bil mogoče sanjač? Ampak, ko sem začenjal, sem bil v fazi zanikanja in užival sem v tej fazi zanikanja. Imel sem nekakšno bikovsko energijo. Debelo kožo. Brezbrižnost, ki pa je bila, to se bo pokazalo z leti, samo navidezna brezbrižnost. Potem pa se je zgodilo tisto, kar se največkrat zgodi, srečal sem se s sabo, s svojo pravo naravo – z naravo melanholika.
           Nisem si mogel ubežati. Ni šlo več za literarni projekt drugačnosti, šlo je za dejstvo samoprepoznavanja. Za sprejem. Bilo je relativno zgodaj. Star sem bil tam okrog trideset let. In zavedel sem se, da je William Arrowsmith, ko je pisal o enem mojih najljubših pesnikov, o Cesaru Paveseju, pisal pravzaprav o meni. Šlo pa je nekako takole; biti potopljen v tisto obupano, utrujajočo nežnost do sveta, ki se izmika prijemu – nežnost, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, se spominja, da je videl. Svet, ki se je razpiral pred mano kot cvet, se je začel izmikati mojemu prijemu. In čedalje bolj se izmika prijemu. Zato pišem, kot pišem. Zato je večina mojega pisanje označena za melanholično in nostalgično pisanje. To ni projekt. To je temeljno občutje. In mogoče tudi drugi, ki pišejo tako, čutijo na podoben način. To je nekaj, kar presega tehniko. Je kot nekakšna pozlata, ki se dviguje iz stavkov, verzov, besed. Ki se dviguje kot izparina.
           Je to stalnica današnje poezije? Zagotovo. Ena od stalnic. A ne samo današnje poezije. Poezije od vsega začetka pisanja poezije. To je stalnica poezije, ki jo pišejo starejši ljudje. Ali pa starci v telesih mladih ljudi. In verjetno bo to stalnica poezije toliko časa, kolikor dolgo so bo poezija pisala. Kajti svet se na neki točki začne izmikati prijemu. In hočeš nočeš, smo slej kot prej soočeni z dejstvom, da nismo nesmrtni.

Uroš Zupan – ožja nominacija za književno nagrado velenjica - čaša nesmrtnosti 2019/2020