Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (16/21)


 Francisco Tomsich
 LA CAPITALE DELLA MALINCONIA

                »Obstaja vrsta turista,« poje glas Anna Nogare v čudovitem in prav tako žalostnem četrtem in zadnjem filmu Susan Sontag, Giro turistico senza guida, »ki je vnaprej določen, da bo odpotoval v Benetke: melanholični turist. Kajti Benetke so prestolnica melanholije.« Pogosto razmišljam o tem pogumnem in dokončnem stavku, ki zveni kot kak latinski pregovor. Ne vem, ali drži, a bi si to vsekakor zaslužil. Melanholija, ki jo zasleduje in upodablja ta film, in ki zasleduje in upodablja njegovo avtorico in njene osebe, ni melanholija severnjaških in rahlo prenapetih duhov Alberta Dürerja in Walterja Benjamina, pa tudi ne melanholija arhetipskih latinskoameriških izseljencev Césarja Valleja in Roberta Bolaña, ki sta vedno stopala tik ob prepadu čiste žalosti. To ni elegantna in meščanska melanholija T. S. Eliota, pa tudi v glasbi je ne najdemo. To ni romantična in ne meniška melanholija, prav tako ni fanatična ali karnevalska. To ni melanholija, ki veke spreminja v trdno snov, pač pa takšna melanholija, ki kot škrlatna sila izhaja iz kamna. Je zbrana in zaprta melanholija, ki je vsiljena od zunaj, ki prisluškuje, ki zahteva pozornost, ki kliče po naši preobrazbi, ki šepeta: lahko spremeniš svoje življenje, s tem pa tudi življenje drugih. V namišljenem blodnjaku Benetk ali ob ustavljanju prizorov tega filma o prikaznih, ko gondola, ki zapelje mimo, v filmske junake spremeni kup plastičnih vreč, polnih smeti, čakajoč na zadnji stopnici ulice, ki tone v kanalu, ne morem pregnati misli na to, da se bo voda dvignila, močno dvignila. In to kmalu. A to me ne hromi, pač pa mi daje moč. Ta melanholija kriči, grmi, odmeva in žge. Hočem jo zase, v mojem glasu in v mojih rokah. Nekaj podobnega se mi je zgodilo včeraj, ko sem gledal fotografije Notre Dame v plamenih. Pomislil sem na vsa svetišča, stebre, kipe in kodekse, ki so jih v stoletjih barbarstva uničili, zažgali in pogubili zmagujoči kristjani, in zazdelo se mi je, da Benetke in Notre Dame niso nič posebnega. V resnici niso vredne toliko, kot je vredno življenje moškega ali ženske, ki jih ali bi jih lahko drugi in druge ljubili na način, kot nihče ne ljubi nobenega mesta, nobene knjige, pa tudi ne nobenega kipa. Tam ste, melanholične Benetke, da bi me spomnila na to, kar je tako dobro zapisala moja prijateljica Ruth Ferrari (čeprav je morda to napisal še kdo drug): dokler ne bomo rešeni vsi je tako, kot da se ne bi rešil nihče. In pri tej nalogi nam ne more pomagati noben bog. Melanholično, kajne?

 (Iz španščine prevedla Barbara Pregelj)

Francisco Tomsich (Urugvaj) – književni gost 18. mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2019)