Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (19/21)


Jakob J. Kenda
Relevantnost dokumentarnega in literarnega potopisa v XXI. st.?

            Ko se je splezalo še na zadnje najvišjih vrhov, ko se je utrlo pot do najbolj oddaljenih izvirov tropskih veletokov, ko se je prebilo do polov in poslednjega kanibalskega plemena, ko se je skratka zdelo, da zdaj ni kaj več osvojiti, so se nekateri zbali, da bo potopisni žanr izgubil svojo relevantnost. Na tem je pač do takrat temeljil: na še nikdar doseženemu in videnemu, skoraj čudežnemu. In v strahu pred koncem tako ljubega žanra so se nekateri domislili sledeče rešitve: cilj pravzaprav ni kaj dosti vreden, pot je tista, ki je poglavitna. »Pot je cilj«, so menili.
           Če to izjavi recimo človek, ki se je povzpel na Everest, celo kot prvi predstavnik nekega naroda, in to v sedemdesetih XX. st., z opremo, ki jo v primerjavi z današnjo lahko opiše le pridevnik bedna, mu zdrava pamet prepoveduje povsem verjeti. In zdrava pamet ima prav. Kajti nekako tja do konca XX. stoletja se je izkazalo, da relevantnost potopisa izhaja najprej iz relevantnega cilja: ta mora imeti čim večjo težo, in to na čim več ravneh, tako za samega avtorja kot za njegovo publiko. In izkazalo se je, da se ni bati, da bi takšnih relevantnih ciljev zmanjkalo, da jih je kolikor hočeš, če si le upaš priznati, kako zelo malo veš. V tem je namreč resnična čudežnost sveta: večje kot je naše vedenje o njem, večje je zavedanje o množini neznanega, večje je zavedanje, da je vmes med najvišjim, najbolj oddaljenim, polarnim in poslednjim na toliko različnih nivojih marsikaj celo bolj relevantnega.
           Tja nekako do konca XX. stoletja se je nato izkazalo, da so imeli oni modrijani, ki so trdili, da je pot cilj, na svoj način vendarle prav. Relevantnost potopisa seveda ni odvisna zgolj od cilja, najsi je še tako izvrstno zastavljen. Odvisna je tudi od same izvedbe poti, saj le iz dobre izvedbe pot lahko črpa svojo relevantnost, ki jo nato prenese na potopis. To spoznanje, naj se sliši še tako samo po sebi umevno, je v resnici tako novo, da ga niti v najbolj osnovnem pomenu niso usvojili celo številni znani potopisi s konca XX. stoletja. Tako na primer prodajna uspešnica z ene od ameriških pešpoti ne pozna niti večine njenih najbolj osnovnih premis: njen avtor je je prehodil največ šestino celotne poti, pa se mu je tako borni njeni izvedbi navkljub zdelo, da bo njegovo pisanje relevantno. Škoda.
           Toliko bolj, ker ravno njegov primer opozarja, kaj je še zadnji od treh elementov, ki ga mora usvojiti potopisec, da bo njegovo pisanje v XXI. stoletju dejansko relevantno: biti mora literarno. V tem je namreč skrivnost uspeha omenjenega avtorja, pa še kakšnega, ki je videl le manjši del svoje poti, a uspel v prodajnem smislu: čeprav je bila njegova izvedba poti kriminalno slaba in je zato njegovo delo v resnici povsem nerelevantno, je zavidljiv prodajni uspeh dosegel že z odločitvijo za pravi cilj, do katerega je nato prišel predvsem s svojim izjemnim pisateljskim talentom.
           In to je to: v XXI. stoletju je potopis še kako relevanten, a zahteve tega žanra so postale zelo visoke: izvrstno mora biti izbran cilj, sijajna mora biti izvedba poti, bravurozno mora biti spisan.

Jakob J. Kenda – dobitnik književne nagrade krilata želva 2019