Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (2/21)


Andrej Medved

MELANHOLIJA V 19. IN 20. ST. –  OD G. DE NARVALA DO A. ARTAUDA IN P. CELANA
(s poudarkom na Oničevem Darovanju in Grafenauerjevi Stiski)

               Melanholija, ki je povezana z romanticističnim občutjem – <Nervalovo> »črno sonce« – nam govori o neki temeljni in vzvišeni – sublimni – negativnosti, skrivnostnosti zrcala, ki je »nikoli, vedno in že videno«, o nekem »varanju« /trompe l'oeil/, tj. zaslonu, ki prikazuje skriven horizont pojavljanja, v ozadju, iz ozadja, Niča, o nekem ljubljenem objektu /del Amor/, ki ga zakriva črno sonce. Ta je v resnici – in prudentia – nek simulacrum, neki čudež, ki splavlja območje črne barve v ekstazo. Od kod prihaja takšno črno sonce? Iz iz katere galaksije sijejo njegovi vidni in nevidni, težki žarki, ki me pritiskajo /po Kristevi/ v tla, v odrekanje in nemost?
              Skrivnost prihaja iz notranjščine, iz nekega spominjanja /Er-innerung/ v zunanjost, »zavržene« v smisli réjetér, na strani možnosti nečesa, kar je mogoče še prenašati, kar je še znosno in je /še/ možno misliti in občutiti. Od nas zahteva neko temeljno pozornost, ki naj vzbudi nemir in fascinira naše poželenje po podobi. Varuje jo nek absolut, ki je v istem hipu – hkrati – nek /po/klic, »poklicanje« in nek odboj, ki to skrivnost, to notranjost v načelu naseljuje. V tem absolutu so misli zvezane z afekti, ki nimajo, če smo natančni, prav nobenega objekta. Pa vendar gre za /neko/ Stvar, za nek pratemeljni objekt, ki je dejansko Stvar v Poeziji. In v tem je neka »opredmetena« ob-igra /ob-jeu/ z objektom, ki je poetski korelat, in je odmaknjen in hkrati samosvoj in avtonomen.
              A če me ta objekt, s tem da mi »nasprotuje«, uravnoveša v krhkem »poželenju smisla«, ki me v resnici nedoločno in dokončno homologizira, sem z njim – v objektu – že izključen od /pra/smisla, ki se zdaj sesuje. Neki določen Jaz, ki se je, v temelju podob, zdaj stopil z nad-Jazom, ga je v celoti prepojil. Smisel, ki kliče po »razbremenitvi«, po potlačitvi »arogantnega objekta«, ki vleče narazen telo, skoz črno sonce razsvetlitve.
              Pesem – poezija je vzvišena in se sprevrača v sublimno Stvar, v sublimno »père-verzijo«, ki jo prenašam kot osnovno željo v telesu Pesmi – poezije. Nenadna pojavitev »tujskosti«, »melanholije« je le privid o nekem, že pozabljenem življenju, ki izsiljuje neko drugo Stvar, da se pojavi kot podoba. V robovih ne-obstajanja, »halucinacije« in ne-realnosti, ki me, če jo do kraja prepoznam, uniči. Se pravi neka stvar, ki jo spoznam kot Stvar besede, pesnjenja kot Dichtung, kot »tesnjenje«. Tu je podoba moja in poetska varovalka: zametek nove pesmi. 

               Nastopi stordimento, tj. omamljenost v popolni luči črne barve, ki sem ji izpostavljen, v tej Stvari, ki ne izstopi več in torej nič več ne pomeni. Sesutje – izginotje – nekega sveta, ki je zabrisal in izbrisal svoje meje, brez znanosti in brez boga, ki sta /v preteklosti/ okužila Umetnost. In vendarle: od njega se ne ločimo dokončno, čeprav se zavarujemo z »objektom«, s figuro-v-besedi. Nekakšna »domišljijska čudnost« /po Kristevi/ in resnična grožnja /Trompe l'oeil in Smrt/ nas zdaj preveva, da nas na koncu vsrka v pesemsko obliko. Nekakšna »vmesnost« in »dvoumnost«, mèlange de l'ăme et de l'être supranaturel, ki nosi krhkost prabesede. V tem je nekakšna veličina, temačna veličina in sublimnost pesmi, plazeča se okrog Stvari, zakrita v smrtni strah. Pesnik je zadólženec za Stvar, za Drugo stvar, v pesmi.
              V temačnih barvah poetskega muzeja, kjer izgineva in vendarle spet vidimo podobo, prispodobo in metaforo, zgubljeno v besedi, nas avtor zdaj »odreši« od neskončne sublimacije in padanja v skrivnostni, nični temelj praizvorne Pesmi. To zdaj pomeni, da ne obstajajo le pesmi, ki se vzdržujejo s /temačno/ željo, z una vitalità disperata, saj je želja, naj bo temačna ali svetla, vedno želja po objektu. Obstojnost teh besed ne temelji v izključevanju … te pesmi ne poudarjajo negacije, temveč so transgresija in ne zanikanje /Verneinung, dénégation/, in odklonitev /forclusion/. Dinamika teh del postavlja pod vprašaj vse Nezavedno, ki je dolžnik prvotne dialektike v igri z negativiteto.
              Misel o Nezavednem predpostavlja potlačitev /Verdrängung/ afektov in pozunanjenih podob, ki prav zaradi tega nimajo dostopa do zavesti, temveč – v umetnosti – modificirajo diskurz in pa telo strukture pesmi: halucinacije, simptomi, lapsus. Odnosno s pojmom potlačitve je Freud predlagal drug izraz, pojem zanikanja in definicijo »odboja«, odklonitve. Asimetrija potlačitve poudarja dejstvo, da se zanikanje nanaša na objekt, medtem ko odklonitev zadeva sámo poželenje.
              A v poeziji ne gre za negativnost, in za zanikanje, ki temelji v potlačeni predstavi. Gre za izvorni, praobjekt, za Stvar kot tako, ki z-njo-želimo, za črno sonce prapodobe, ki z-njim-poet-želi, brez Nezavednega, brez nekega razlikovanja med subjektom in objektom, vendar z jasnostjo, z jasnino, ki dopusti sublimno pesem. Zdaj ni v ospredju temeljno nasprotje Jaza z njegovim Drugim, temveč prvotno Drugo /vsake/ pesniške besede, »pripeto« v notranjo vsebino in v zunanjo formo. Kot da bi to in vsakršno nasprotje sublimiralo v zlitje med zavedno in nezavedno sfero prapodobe <pra>besede. To notranje in vendar pozunanjeno prelivanje je hkrati »negotovo« in »propustno«, da se vsebine vidno kažejo v simbolnih likih; ki jih ne moremo vključiti v kritično zavest, v estetsko, mistično in znanstveno in racionalno presojanje slučajnega opazovalca, ampak se z njimi zlijemo v /ne/celo Eno. Je-Eden kot »ljubezensko« prikazovanje temeljne Stvari.

Andrej Medved, pesnik in filozof; mdr. prvi lavreat Akademije Poetična Slovenija – dobitnik čaše nesmrtnosti 2006  in prevajalskega priznanja Lirikonov zlat 2007

18 minut s prvim dobitnikom književne nagrade »čaša nesmrtnosti« (2006)
Andrej Medved v programu Lirikonfesta 2019:
»PESNIŠKIM IN NEPESNIŠKIM DUŠAM V ŽIVO«
Velenje, galerija Vile Bianca, četrtek, 30. maja 2019, ob 18:18