Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (21/21)


Peter Zupanc
Relevantnost dokumentarnega in literarnega potopisa v XXI. st.?

            Hm, verjetno je vprašanje, relevantnost komu natančno? Res da se včasih zdi, da je v smislu branja v 21. stoletju širši množici relevantno predvsem podajanje pozornosti izvenkontekstnim sličicam ter kratkim sporočilom, kar je povezano z, recimo, zahajanjem h konspiracijskim teorijam, ki ohrabrujejo in izkopavajo početja, ki bi morala spadati v prazgodovino. Ampak če je res – če – da je velik del človeštva obseden le s tovrstno relevantnostjo, potem je še pomembneje najti načine pisanja, ki presegajo kratkost in izolacije prostora in misli. In dober dokumentarni ali literarni potopis bi to že v principu moral biti. Seveda je tu vprašanje preseganja ciljnega občinstva (ki vsekakor obstaja), ampak na kratko povedano, tudi malo je bolje kot nič.
           Da bi bilo tovrstno pisanje povsem nerelevantno – ker je, med drugimi vzroki, »vse« že odkrito, prehojeno, prepotovano? Ampak saj ni! Stopinja nekje sama po sebi ne pomeni nič; izkušnja, interpretacija, sposobnost prenašanja obojega, in odkrivanja drugih interpretacij – vse to in še kaj drugega je pomembno in nenehno nepopolno. Prostor delovanja misli in jezika nikakor ni popolnoma odkrit. Semiotika in psihologija, znanost in podatki so pomembni. Zelo. Nekako takole: pokrajina delovanja možganov ter misli mora biti orisana ali vsaj nakazana prav tako jasno (oziroma nejasno) kot tista resnična pokrajina – in tu se skriva univerzalna ter stalna relevantnost pisanja potopisa.

Peter Zupanc – nominacija za književno nagrado krilata želva 2019