Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (3/21)


Peter Kuhar 

Vprašanje kot provokacija: »Ali smo bolj zadržani do vzhodnoevropske poezije kot do zahodne?«

NE-PRIPRAVLJENOSTI NA/ZA DRUGAČNOST

            Dobro zastavljeno vprašanje letošnjega Lirikonfesta namenoma vznemirja, češ kot da je delitev na politično in kulturno-liter-teatralno evropski Vzhod in Zahod nekaj samoumevnega, celo naravnega. Zaradi preglednosti vprašanja, ki je zoženo zgolj na poezijo, velja temo posplošiti na celotno literaturo in kulturo. Mar smo v očeh Zahoda mi Slovenci – tudi kulturno, z literaturo vred – bili donedavna nekaj bistveno drugega kot prosovjetski Vzhod? Kljub pomembni razliki, da nam je zahodna literatura bila v primeri z vzhodno vendarle dostopnejša, pretok pa (skoraj) necenzuriran.
           Ali je literaturo sploh možno kakorkoli deliti na tak način? Recimo zaradi trenutne geopolitične zapletenosti?
           Ali med poloma Vzhod/Zahod obstaja kaj vmesnega, srednjega, nevtralnejšega? Nekaj kot Srednja Evropa? Je samo vmesni prostor, je realnost ali je zgolj fiktiven konstrukt, denimo samo meteorološki pojem, kot je v osemdesetih letih trdil Peter Handke? Že poskus razvrščanja na Vzhod in Zahod povzroča kar resne težave.
           Kam potemtakem bolj spada recimo v Romuniji rojena Nobelova nagrajenka Herta Müller? Izhaja iz tamkajšnje zatirane nemške manjšine. Šele v odraslih letih se je preselila na Zahod, v Nemčijo, in začela objavljati v nemščini. Pokojni madžarski nobelovec Imre Kertész (po poreklu Jud) pa je, nasprotno, večino svojih del, zaznamovanih s holokavstom, napisal v domovini, dolga leta pa je raje živel v Berlinu, kjer so ga cenili veliko bolj kot doma. Ali Milan Kundera, na Češkem rojeni, nekoč češki, danes francoski (v francoščini pišoči) pisatelj? Vsi navedeni avtorji izhajajo iz Vzhodne Evrope: njihovo vrednost je prepoznala šele Zahodna Evropa, in nato so postali del svetovne – in zahodne literature. Kaj pa avstrijski (srednjeevropski?) pisatelj Peter Handke, po materi slovenskega rodu, ki je živel v različnih krajih predvsem Zahodne Evrope in tam tudi pisal?
           Spominjam se »škandala«, ki ga je slovenskim organizatorjem (Društvu slovenskih pisateljev in Sežančanom) nekoč zakuhal prav Peter Handke na II. festivalu Vilenica leta 1987. »Zame je Srednja Evropa samo meteorološki pojem,« je prostodušno izjavil na tiskovni konferenci, nato pa mi je isto brez zadrege ponovil še enkrat v kamero tedanje TV Ljubljana.
            Bil je nagrajenec prireditve, katere koncept je zarotniško slonel na dokaj ohlapni predstavi o Srednji Evropi kot (skupnem) kulturnem prostoru tudi Slovenije, ki hoče biti mimo meja tedanje jugoslovanske države in njene politike. Vsi nagrajenci prvih let Vilenice (1992 – Milan Kundera, Češka/Francija, 1991 – Zbigniew Herbert, Poljska, 1990 – Tomas Venclova, Litva/USA, 1989 – Jan Skácel, Češka, 1988 – Péter Esterházy, Madžarska, 1987 – Peter Handke, Avstrija, 1986 – Fulvio Tomizza, Italija)  so zaporedoma izhajali iz držav, ki so po geo-političnih in predvsem teoretičnih predpostavkah slovenskega pisateljskega duhovnega jedra izhajali iz vendarle hipotetičnega »srednjeevropskega« bazena. H kateremu po tem prepričanju kulturno in tudi zgodovinsko že stoletja in edino zares sodi Slovenija. Čeprav je tisti čas politično pripadala državni tvorbi in sistemu, ki niti najmanj ni bil »srednjeevropski« - pa naj si to priznamo ali ne - ampak je oblast vzdrževala sistem, ki je bil bliže vzhodnoevropskim modifikacijam režimov pod sovjetsko nadvlado.
           Nenavadno je, zakaj je v naši, slovenski mentaliteti vseeno zasidrano prepričanje, da slovenska železna zavesa ni visela že na meji z Italijo in Avstrijo, na severu in na zahodu, ampak šele na popolnoma drugi strani, niti ne tako daleč čez Muro. Fizično jo je razkril resda šele pogled čez mejo na Madžarsko, zakoličeno z bodečo žico in stražnimi stolpi od tromejnika pri Trdkovi do Murinih rokavov nekje za Lendavo.
            Močne sledi te nekaj čez 100 km dolge »slovenske« železne zavese ostajajo v naših glavah še dandanes. Segajo daleč čez Madžarsko, Slovaško, Češko, Poljsko – vse tja do Vladivostoka. Pretok v slovanske države Srednje Evrope je bil in je še vedno komaj omembe vreden: ovira je na obeh straneh v bistvu podobna. Iz takšnega odnosa štrlita ironičen paradoks in tudi predsodek. Nezanimanje in tudi podcenjevanje je na obeh straneh večje, kot bi si ga zaslužil avtor in bralec, zlasti v primeru, če bi se lahko relevantno opredeljeval, katera literatura mu je bližja, »vzhodna« (slovanska) ali  zahodna (neslovanska). S poezijo/literaturo Vzhoda se še dandanes seznanjamo le nekako po sili, zaradi vztrajnosti nekaterih prevajalcev in razgledanosti nekaterih redkih urednikov literarnih revij in založb. Založniške oči so programsko-vsebinsko in finančno usmerjene predvsem na Zahod, posledično pa tudi skoraj vsi viri finančnih podpor.
           Literarni pretok v obeh smereh je še vedno zagotovo manjši, kot bi si zaradi kakovosti in posebnosti teh literatur (mislim tudi na slovensko) zaslužili. Oboji.
           Izhajam iz osebne izkušnje, nič kaj dosti drugače pa ne bi govorila niti statistika.
           Pisanje literature je izražanje nečesa individualnega, torej prepletanje in soočanje notranje biti in različnih zunanjih realnosti. Na Vzhodu in Zahodu. 

            ZADRŽANOST SKORAJ PRAVILOMA IZVIRA IZ (NE)POZNAVANJA ALI IZ PREDSODKOV, KI ZELO POGOSTO NIMAJO JASNEGA TEMELJA.

Peter Kuhar – dobitnik prevajalskega priznanja Lirikonov zlat 2010  in mednarodne Pretnarjeve nagrade 2018 – častnega naslova ambasador slovenske književnosti in jezika