Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (4/21)


Tanja Petrič 

DISTANCA IN PREVAJANJE LEPOSLOVJA

            Svojo kratko strnjeno refleksijo bom usmerila v vprašanje distance pri prevajalskem delu, s katerim se sama intenzivneje ukvarjam. Prevod nastaja, z razliko od izvirnega besedila, na podlagi že obstoječe predloge izvirnika, ki naj bi ji prevajalec sledil. V tem smislu je prevajalec umetniški poustvarjalec kot denimo izvajalec glasbenega dela ali igralec, s tem pa tudi že izvorno na določeni čustveni in miselni distanci do izvirnika. Seveda pa lahko prevajalec s svojo prevajalsko metodo bistveno vpliva na končni izdelek v ciljnem jeziku. V prevodoslovju govorimo o posvojitvenem in potujitvenem prevodu kot nasprotnima si prevajalskima strategijama, v prevajalski praksi pa se običajno ubira pot med tema skrajnostma, ki jo tlakujejo skrbno premišljene prevajalčeve odločitve, sprejete predvsem glede na jezikovno ustreznost in učinek prevoda v izvirni in ciljni kulturi. Gre za »lovljenje« t. i. ekvivalence, ki je sicer najpogosteje obravnavan fenomen v prevodoslovnih teorijah, saj na najbolj komprimiran način izraža prevodni problem in ga tako v teoriji kot v praksi hkrati zaznava, definira, normira in vrednoti. Kompleksni model ekvivalence, kot so jo začeli v teoriji pojmovati šele ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, se udejanja v trihotomnem modelu semantike, estetike in pragmatike, ki ga v slovenskem prevodoslovju Štefan Vevar denimo nadgradi in razcepi na normativno paradigmo devetih principov, s katerimi vzpostavi »aplikativni kritiški aparat za vrednotenje prevodov in temeljni normativni aparat za solidno literarno prevajanje« (Štefan Vevar: Vrvohodska umetnost prevajanja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2013).
           Kljub nenehnemu pretehtavanju svojih prevajalskih odločitev, pa se prevajalec ne more povsem izogniti lastni govorici, svojemu jezikovnemu slogu in notranjemu ritmu, ki se do neke mere zrcalijo v slehernem prevodu. Zato pogosto govorimo o prevajalskem slogu, po katerem lahko določene prevode (ne glede na avtorja ali avtorico izvirnika) pripišemo določenemu prevajalskemu glasu, kar pomeni, da lahko prepoznamo denimo prevodno delo Janka Modra, Janeza Gradišnika, Radojke Vrančič ali Otona Župančiča. V skrajnem primeru te prakse, tj. neupravičenega vsiljevanja prevajalčevega sloga, se zgodi, da slogovno in jezikovno povsem različni avtorji v ciljnem jeziku zvenijo podobno. Pogosto (nezavedno) prihaja tudi do t. i. »prevajalščine«, kot Borut Kraševec imenuje jezikovni rezultat pretiranega in puritanskega sledenja knjižni slovenščini, ki je »v svoji zlikani nevtralnosti veliko značilnejša za prevajalce kot za avtorje«.
           Ne nazadnje pa je že v samo prevajalsko delo vpisana distanca do izvirnika podobna distanci bralca do knjige. Prevajalec običajno lovi »transferno ravnotežje« med izvirno kulturo, ki naj bi jo poglobljeno poznal, in ciljno kulturo, ki mu je domača. Zagotovo imajo prevajalci iz evropskih jezikov ali jezikov iz podobnih kulturnih okolij v tem smislu nekoliko manj dilem kot prevajalci iz povsem drugačnih kultur in miselnih sistemov, ki so nam neznani in oddaljeni. Glede na posredovane izkušnje prevajalcev iz azijskih jezikov, lahko rečem, da se poleg običajnih jezikovnih, skladenjskih vprašanj, pogosto spopadajo tudi z dilemami, kot so odločitev za nekoliko bolj »razlagalni« prevod ali za krnitev redundantnega sloga, ki bi v ciljnem jeziku (v tem primeru v slovenščini) zvenel prenabuhlo in izkrivljeno glede na učinek izvirnika v njegovem izvirnem okolju.  
           Področje literarnega prevajanja je prav zaradi poustvarjalne, v tem smislu pa kreativno-izvirne komponente še vedno »varno« pred prevajalskimi računalniškimi programi, ki so sicer v prevajalsko-prevodoslovni stroki vsekakor dobrodošli in koristni. Umetniško delo namreč deluje v polju konotacij, medbesedilnosti in medvrstičnosti, kar v ciljnem jeziku zahteva vsakokratno interpretativno, s tem pa unikatno rešitev. Kljub temu da prevajalci leposlovja in humanistike običajno pri svojem prevajanju ne uporabljajo prevajalskih računalniških programov, je dostop do slovarjev, spletnih korpusov besedil, jezikovnih portalov, kot je Fran idr., zanje v sodobni prevajalski praksi nepogrešljiv.  

Tanja Petrič – dobitnica prevajalskega priznanja/plakete Lirikonov zlat 2011