Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (5/21)


Željko Perović 

Melanholična (pre)izkušnja 

(iz razkroja do opoja)

            Melanholija, eno izmed agregatnih stanj nepopolnega človekovega duha, hvaležno gorivo pesniško, vseprežemajoče ob odprti rani sveta in nenehnih premenah igre erosa in tanatosa. Jasno ali nedoločljivo hrepenenje, ko si to priznamo ali ne, ki mu ne moremo uiti. Resonančna pijača razkroja, s katero je treba biti previden in si jo v premišljenih odtenkih natakati v verze, da bi prišli do katarzičnega opoja – za kar je seveda potrebna kritična avtopoetična distanca, v nasprotnem primeru lahko načeloma obetajoč zapis zadušimo. Melanholija – talilo duš, v nekem smislu domena psihologije, vendar v pesnjenju naj ne bi zdrsnila v psihologiziranje, ki je bilo nekoč (skupaj s sociologiziranjem in moraliziranjem) že prepoznano kot nezaželeno v poeziji, saj jo je odnašalo v tendenčnost, takšno ali drugačno (a časi so spet presenetili, se spet zaostrili, zato ne preseneča raznorodnost in razmah tudi tako zapisanega). Pa se spet lahko obregnemo tudi ob najbolj množičen medij – internet, ki vsekakor ponuja hitro informiranost in vpogled v vsesvetovno dognanje in dogajanje, tudi na področju poezije; je pa ogromno zapisanega brez trohice samokritičnosti, s čimer si veliko avtorjev dela medvedjo uslugo, saj niso deležni prepotrebnega uredniškega in kritiškega sita in odziva.
            Torej – poezija potrebuje premislek, s kritiško distanco. Da bi bila v vseh pogledih čim bolj učinkovita, jo je treba prepraševati in ji pustiti, da se oglasi in objavi, kaj premišljuje in preprašuje, kako čuti in čustvuje. Čeprav, ali ravno zato, ker se, v svoji želji po moči, egocentrični kapitalsko-populistični homo politicus postavlja v interesno središče in zastira sleherno obzorje – pa če je pri tem žrtev Evropa in vsa bližnja in daljna okolica, o čemer govori tudi odlomek iz farse Admirala Mahića In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora:

            DOKTOR ORGIASTIKUS: (…) Jaz sem res čudež, ki ga lahko samo sam razumem, ampak zdi se mi, da ti ne dojemaš, da bom tudi jaz umrl, da bo nekdo moral nadaljevati s pridobivanjem bogastva, z njegovim kopičenjem do neskončnosti – v nasprotnem primeru nikoli niti ni bilo veličastno, ker se vse preseže.
       
Samo tisto, kar se nadaljuje z rastjo, je neskončno in nedojemljivo. In čeprav bom umrl, bom ostal čudež, če bo on nadaljeval z grmadenjem kapitala – ki bo večji od vrednosti vesolja!
           
ako bom skozi njega rastel tudi v smrti. Jaz sem gejzir pornografije!
          
Jaz moram posmrtno prehiteti kozmos, ali pa bo ta čudež ambicije in gibčnosti, kakšen sem bil, ostal neznan!
         
Ampak tudi moj sin, poštar Curlingstone,* mora biti v funkciji moje energije, ne pa v službi Svetega Peterojstva, brez ozira, kako majhna je njegova vloga – in tudi prav zato, ker je majhna.        
          
Ker pa to ni več moja vloga, je tudi boljše, da je majhna – hočem, da moje ime odmeva!
          Ker je moja naloga prehiteti kozmos in sina – ker to nekdo mora storiti, če ne, je zgrešen smisel človeškega obstoja!   

____________________
*Poštar Curlingstone deli samo ljubezenska pisma in je zaljubljen v poljub mariborske device.

Željko Perović – dobitnik prevajalskega priznanja/plakete
Lirikonov zlat 2013