Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (6/21)


Namita Subiotto 
IZPLJUNI IN IZPLAKNI
ali distanca književnega prevajalca do prevoda

            Nisem književna ustvarjalka. Občasno sem književna prevajalka. Posredovalka misli, ki so jih spletli in prepletli drugi. O distanci do svojega prevoda še nisem zavzeto razmišljala, sem jo pa v prijetnih trenutkih, ko je prevod doživel objavo, velikokrat občutila. Prebrala sem nekaj vrstic, kakšno kitico in bilo mi je jasno: to ni moj tekst, to niso moje misli, to nisem jaz. To je slovenski odmev makedonskih in bolgarskih avtorjev in avtoric, katerih dela so v procesu prebiranja in prevajanja švigala skozme.
           Ko me literarno besedilo, ki ga prevajam, prevzame, se nemalokrat brezglavo poženem vanj in divje veslam po njegovi gladini, da pljuska na vse strani, nato se potapljam v njegove globine v lovu za biseri: če jih najdem, moram ohraniti njihov lesk. Moram preslikati vse odtenke. Ko tako srkam verze, povedi, odstavke in jih žvrkljam v možganih, se distanca do izvirnika postopoma zmanjšuje, nemara na trenutke celo izgine. Postanem medij, kanal, skozi katerega potuje avtorjevo sporočilo, se v njem suklja, razrahlja, raztrešči in spet sestavi v neki novi jezikovni resničnosti.
           Ko nato prevod izpljunem na papir/zaslon, ga uredim in pošljem naprej v lektorsko in uredniško obdelavo, upam, da je distanca med njim in izvirnikom kar najmanjša, najbolje, če je sploh ne bi bilo. Upam, da bo avtor spregovoril novim konzumentom njegovega besedila s svojim glasom, četudi v drugem jeziku. Da bom odprla sveže natisnjeno knjigo, prebrala nekaj vrstic, kakšno kitico svojega prevoda in mi bo jasno: to ni moj tekst, to niso moje misli, to nisem jaz. Da bom občutila distanco. Da bom lahko izplaknila kanal in ga pripravila za novo biserolovščino.

Namita Subiotto – dobitnica prevajalskega priznanja/plakete Lirikonov zlat 2014