Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (7/21)


Mateja Komel Snoj  

Dotik na daljavo 

           Povabilo, naj poskušam razmišljati ob katerem od vprašanj, ki se dotikajo krovne téme letošnjega Lirikonfesta »Distanca in melanholija v 21. stoletju«, mi je po dolgem času v spomin priklicalo film Andreja Tarkovskega Nostalgija. Najbrž zato, ker se ne spominjam lepšega in bolj prepričljivega resnično melanholičnega filma, pa tudi zato, ker v nekem nesrediščnem prizoru načne pogovor o prevajanju. In prevajanje je zame predvsem premagovanje razdalj.
          Morda se boste spomnili. Glavni junak filma, ruski pisec Andrej Gorčakov, se sredi toskanskih gričev pogovarja z italijansko prevajalko Eugenio, ki z zanimanjem bere ruske pesmi. Ogorčen je, ker jih bere v italijanščini, torej v prevodu in ne v izvirniku, čeprav ga Eugenia prepričuje, da je njihov prevajalec hkrati zelo dober pesnik. Andrej pravi, da je poezija neprevedljiva, tako kot vsa umetnost. Ko pa ga Eugenia začudena vpraša, kako naj sploh razumemo Rusijo (če ne prek branja prevodov), ji melanholično odvrne, da Rusije ne razume nihče. Na vprašanje, kako naj ljudje različnih narodov sploh razumemo drug drugega, ji prepričano odgovori, da s podiranjem meja med narodi.
           Ta prizor govori o razdaljah – jezikovnih, kulturnih in predvsem duhovnih – in dvom, ki ga Gorčakov izrazi o prevajalskem početju, je samo eden izmed mnogih, ki so jih v preteklosti izrekli in jih še izrekajo bolj ali manj znani pisci. Razdalj med ljudmi, ki nastajajo v prostoru in času zaradi vsega, kar se dogaja in nastaja v njima, v resnici ni mogoče odpraviti, da pa se jih prepoznati, skrajšati in narediti razumljive.
          Naloga prevajalca, ki je nekje na sredi med avtorjem in bralcem, je, da se čim bolje spopade ne samo z jezikovno razdaljo med njima, temveč tudi z vsemi drugimi, že naštetimi. Še dandanes si mora odgovoriti na vprašanje, ki ga je pred več kot dvesto leti zelo preprosto oblikoval Friedrich Schleiermacher, namreč »kakšne poti naj ubere pristni prevajalec, ki želi med seboj zbližati popolnoma ločeni osebi, svojega pisatelja in svojega bralca, in hkrati pomagati bralcu, da bi čim pravilneje in popolneje razumel pisatelja ter užival ob branju njegovega dela, ne da bi ga sam pri tem silil iz okrožja njegovega maternega jezika«. Ko si prevajalec sam pri sebi odgovori na to vprašanje, se odloči za strategijo – mi je bliže »zvestoba« ali »svoboda«? –, ki jo bo uporabil, da bo avtorjevo besedilo v tujem jeziku predstavil bralcu v svojem in njegovem domačem ter v najboljšem primeru poustvaril celotno duhovno ozračje besedila. Prevajalčevo početje je namreč premagovanje razdalj med drugimi in drugačnimi, razkrivanje posebnosti, ki so temeljno določene z jezikom in v njem. Zvečine nam prav prevajanje omogoča vznemirljiva potovanja v neznane dežele in utira poti v neznane prostore, še bolj pa nam odkriva razsežnosti našega lastnega jezika, širi njegove meje. Jezika, udeležena v prevajanju, si med seboj nista samo tuja, temveč sta si tudi sorodna – sorodna po tem, kar izražata a priori. Človeške misli in občutja, dejanje in nehanje.
          Prevajanje je pustolovščina. Včasih se mi zdi kot adrenalinska preizkušnja, na primer hoja po vrvi. Videti je približno takole. Med drevesoma v prijetnem zelenem parku napneš ustrezno trdno vrv. Potem se oprimeš enega drevesa in bolj ali manj suvereno pogledaš drugo. Navdihujoča zbranost ti omogoči razmeroma spretne in varne korake ter napredovanje proti cilju. Vrv se kdaj nepričakovano postavi v vlogo sovražnika. Sledi padec, po katerem se moraš vrniti na začetek poti. Ko pa se nazadnje oprimeš drevesa, ki si ga prej od daleč opazoval, in se počutiš bolj ali manj varnega, vrv z veseljem napelješ med drugima drevesoma.
          Adrenalinske preizkušnje so vsekakor mikavne; koliko so zdrave, je že drugo vprašanje. Zahtevajo uravnovešenega posameznika z veliko volje in poguma. Prevajalec sicer ne tvega življenja, vendar mora za svoje početje razviti posebne mišice in ohranjati duhovno vzdržljivost, da se s svojih pustolovščin vrača kolikor toliko zdrav. Samo tedaj je na opravljeno delo zmožen pogledati z zdrave distance.
            Ko prevajalec premaguje razdalje med avtorjem in bralcem, ima včasih občutek, da zlahka prestopa vse meje in kar po vrsti odstranjuje ovire, da je avtorju že zlezel pod kožo ter da vonja njegov znoj in kri v pisateljski delavnici. V resnici ve, da bodo razdalje ostale, le manjše bodo. Želi si, da bi se mu posrečil dotik na daljavo, s katerim bi (po)ustvaril duhovno bližino.

Mateja Komel Snoj – dobitnica prevajalskega priznanja/plakete Lirikonov zlat 2016