Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (8/21)


 Iztok Osojnik
 Distanca in melanholija v 21. stoletju

            Distanca je bit poezije. Šele z notranjo distanco se pojavi človek v svoji tišini in praznini. Distanca je onkraj etičnega, kar je posebna oblika svobode, ki ni nasilna. Pisati poezijo tako, da ne pišeš poezije, ker poezija se piše ali ne piše sama, umetna inteligenca gor ali dol. Poezija v času tehnosfere (21. stoletja) je samo bistvo tehnosfere, tista spodletela točka, ki je ni mogoče odpraviti s komputabilnostjo (z računskim reševanjem problemov). Videzi/identifikacije so vedno kraljevali in bodo tudi v bodoče, čeprav se človek sprašuje, zakaj naj bi se stroji umetne inteligence ubadali z igro električnih impulzov, ki ne gradijo smisla in jih spravljajo ob pamet (računanja). Vprašanje 21. stoletja, prihajajočega časa. Distanca kot bit poezije nikakor ni nič marginalnega, ni manko na obrobju, prikrajšanost, ampak je zadovoljitev, potešitev nepričakovanega, postajanje, prihod. Umetna pulzija kot bit predstabilnega kaosa, ki kristalizira v metastabilno ravnotežje, ki se (lahko) v vsakem trenutku menja, je kibernetičen algoritem informacijske avtopoetike, ki jo prav tako pogojuje manko (Turingov stroj), vendar ne gre za zadovoljitev stroja produkcije, ampak za učinek na subjekta recepcije, v kolikor bo človek še obstal kot bralec poezije. Stroji to zagotovo ne bodo. Najbrž bodo eksperimentirali na polju poetičnega informacijskega nesmisla, ki ga izvorno poetično dekonstrukturira notranja distanca kot odsotnost identifikacije, to velja tudi za poetiko nepragmatičnosti, in iskali nove rešitve za razvoj algoritma kaosa (nadgradnjo tistih iz teorije kaosa). Vprašanje (jezika kot hiše) biti jih ne bo vznemirjalo. Niti vprašanje estetskega doživetja oziroma poetičnega objekta. Dvomim, da tega bodoči, genetsko reformirani človek, ne bo več zaznaval ali pogrešal. Mislim, da biogenetski inženiring zaradi pragmatičnih razlogov ustreznega dela človeške DNK vijačnice ne bo amputiral, da ne rečem, lobotimiziral kot motečega, odvečnega in nepotrebnega sploh od kar vemo, da možgani delujejo plastično, koordinirano, celovito. S tem bi namreč človeka dokončno odrezal od njegove biti, ki ni nič duhovnega, da ne bo prišlo do kakšnih nesporazumov. Po drugi strani to apelira na ali celo stopnjuje zahteve po dovolj občutljivi senzibilnosti biti, ki bo tozadevno kompatibilna razvoju umetnega življenja in umetne intuicije. Ampak vse to je na delu že zdaj. Avtopoetičnost tehnosfere izpostavlja delovanje inteligentnega stroja in razvoj omenjenih potenc, ne pa estetiko izdelkov. Stroj se bo v to igro vključil na ravni (samo)produkcije, ne pa na ravni zadovoljevanja človeške biti ali svoje konzumacije. V tem je razlika, ki je zaradi „pozabe biti“ zakrita, zaradi česar je pozornost v napačni smeri usmerjena k izdelkom, ki so samo sled procesa, ne pa v njegov performativ.

            Melanholija je po definiciji poudarjena otožna zamišljenost, ki po eni strani meji na poetično kontemplacijo po drugi strani pa na (bolezensko) depresijo. Med zanosom in bolečino ali celo manijo. Je ujetost v klešče neizpolnitve. Obstaja sloviti bakrorez, ki prikazuje angela melanholije. Dürerjevo grafiko lahko po pomenu postavimo ob bok Kleejevi sliki Angelus Novus, ki ga je Walter Benjamin prepoznal kot angela drugačnega razumevanja zgodovine. Dürer je dobro poznal stanje mučnih misli, ki so ga na primer v renesansi razumeli kot bolezensko stanje. V Firencah v 15. stoletju je filozof Marsilio Ficino trdil, da so intelektualci, nadarjene in k notranjemu premišljevanju usmerjene duše še posebej nagnjeni k bolezni melanholije. Tudi Leonarda da Vincija so mučili hudi napadi melanholije. Melanholijo so mnogi avtorji (Chaucer, Weiditz, Brueghel, and Teniers) povezovali z alkimisti, kot je jasno razvidno tako na Dürerjevi gravuri kot tudi na treh upodobitvah melanholije Lucasa Cranacha. Upodablja stanje nekoga, ki je obtičal v slepi ulici. Melanholijo sodobne feministične študije (Judith Butler) razlagajo kot izkušnjo nesrečne ljubezni. Stanje zavedanja nemoči, nesmisla premišljevanja o tem in nemoči, da o tem ne bi premišljeval. Ne gre zgolj za ujetost v jalovo premišljevanje, ampak za eksistencialno stanje, ki presega raven in nadzor zavesti, za izkušnjo nelagodja, ki ga žene stroj nezavedne zadovoljitve. Gre za naslado, za nezavedno zadovoljitev, kljub temu, da jo alkimist sam doživlja kot skrajno obupno nezadovoljitev. Nezavednega ne intrigirajo zunanje zadovoljitve zavestnih ugodij, ampak spiralni, užitek popačene intenzivnosti melanholičnega stanja, ki proizvaja samo sebe. Nesrečna ljubezen  je sprožilec tega procesa melanholičnega ob zid pritisnjenega obupa, ki v sprevrženem smislu zadovoljitve nezavednega (in nelagodja na zavestni ravni) poganja velike ustvarjalne presežke. Spomnimo se Prešerna in njegove „melanholije“, ki je ustvarila tako Sonete nesreče kot Sonetni venec. In mota, v katerem je jasno izrazil željo po tem, da bi se melanholija spet vrnila. V milejši obliki bi v isti krog lahko uvrstili tudi Cankarjevo hrepenenje.

Iztok Osojnik – dobitnik književne nagrade velenjica - čaša nesmrtnosti 2018