Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST. (9/21)


 Metka Lokar
 BITI DALEČ, BLIZU IN »NEKJE VMES«

            Nabralo se je v teh letih, kar sem na Kitajskem, sijajnih vtisov in doživetij … Kako naj opišem deželo, ki ostaja neulovljiva in skrivnostna, čeprav se o njej, sploh zadnje čase, toliko piše in govori? Ki ni tako zelo daleč, kot se zdi na prvi pogled? So deli našega preljubega planeta, ki so še bolj oddaljeni, a se nam vseeno zdi, da so nam bližje, nekako bolj domači, čeprav si ne znamo prav razložiti, zakaj. Kaj naj povem o poučevanju slovenščine tu čez, ki naj bi bilo nekaj precej nenavadnega, celo romantičnega, a to v resnici ni? In kaj o biti in delovati »nekje vmes«, med domovino in tujino, med dvema kulturama, o biti tu in tam in hkrati nikjer – tam, kjer čuda sodobne tehnike ne zmorejo več dovolj dobro premagovati razdalj in zato včasih boleče zareže v srce celo čisto pravo domotožje?
           Pišem o tem, kako je tu vse drugačno in kako smo mi, waiguoren, tujci, tu še vedno posebni. In brišem, ker se mi v hipu zazdi, da nič od tega ni res. Vsaj ne povsem. Spomini na moje prvo srečanje s Kitajsko bledijo in moj pogled je vajen razlik, verjetno tako zelo, da jih preprosto ne zaznava več. A nekaj je v tem, mora biti! Prišla sem za eno leto in to leto vztrajno podaljšujem, ker mi bivanje in delo tukaj še vedno predstavljata izziv. Ker nista kot doma. Ker mi izzivov v življenju ni nikoli dovolj. Delam nekaj, za kar si nikoli ne bi mislila, da bom. Za kar ne bi mogla verjeti, da mi bo prineslo tolikšno izpolnitev, kot mi jo je. In to nekje, do kamor prej niti v sanjah nisem prišla, čeprav mi tujina ni bila povsem tuja in misel nanjo ne mrzka.
           Kitajska se v zadnjem desetletju odpira bolj kot kdajkoli prej in v izhodišče svojega povezovanja s svetom, predvsem usmerjenega v gospodarstvo, postavlja nekaj povsem drugega, kot bi pričakovali. Z vzpostavljanjem nove Svilne ceste – omenjam, ker se dotika tudi Slovenije – kliče iz pozabe tisočletne modrosti stare, starodavne Svilne ceste. Če so nekdaj trgovci na svojih popotovanjih z vzhoda na zahod in z zahoda na vzhod hoteli uspešno trgovati, so se morali učiti in naučiti jezikov kultur, s katerimi so se srečevali. In če so se tem kulturam hoteli res približati, so jim morali dati del sebe.
           Tako je tudi danes, le z eno bistveno razliko: če je bilo izmenjevanje znanja in idej med različnimi kulturami ob Svilni cesti nekdaj bolj ali manj spontano, je danes skrbno premišljeno in se v okviru načrta, ki si ga je v teh okvirih zastavila Kitajska, začenja s povezovanjem in sodelovanjem na področju znanosti, izobraževanja in kulture v najširšem pomenu besede. S pospešenim učenjem jezikov. S spodbujanjem pristnih človeških stikov. Z brisanjem stereotipov in razbijanjem predsodkov. S tkanjem trdnih prijateljskih vezi. Tako ne samo v okviru nove Svilne ceste, ampak nasploh v vzpostavljanju diplomatskih odnosov z različnimi državami po svetu, tudi s Slovenijo.
           Podatek, da Pekinška univerza za tuje študije, ki je prva na Kitajskem odprla slovenistični oddelek, danes poučuje že skorajda stotnijo jezikov z vseh koncev sveta, zato ni presenetljiv. Prav tako ne podatek, da je med njimi skoraj že deset let tudi slovenščina. Slovenistike na tem koncu sveta zadnje čase rastejo skoraj kot gobe po dežju in bodo še. Vsaj tako je videti. Skoraj vsako leto se odpre kakšen nov program, na treh univerzah smo že, delujoči različno, a vsi z eno in isto nalogo – naučiti kitajske študente slovensko, jim približati Slovenijo in slovensko kulturo, ob tem pa čim bolje spoznati in spoštovati njihovo.
           Kako to naredimo, je odvisno od marsičesa – od vrste programa, pričakovanj univerze gostiteljice, od študentov, predvsem pa od nas, lektorjev, učiteljev, ki bi se morali zavedati, da moramo svoj jezik in z njim kulturo v tujino posredovati rahločutno, pozorno, s premislekom, predvsem kar se da odgovorno. Na Kitajskem ali kje drugje po svetu, vseeno je, saj naši študentje brez izjeme vanju vstopajo s prvo naučeno slovensko besedo in ob prvem srečanju z nami.
           Ne glede na to, kje v tujini smo, skupaj s študenti premagujemo razdalje. Razbiramo simbole in njihove pomene, kot jih poznamo iz svojih kultur. Iščemo razlike in v razlikah podobnosti. Zbiramo besede, iz njih sestavljamo povedi, iz povedi besedila. Grizemo slovnična pravila. Govorimo o zgodovini, o sedanjosti, o vzorcih, ki jih živimo, prelistavamo novice, gledamo filme, se gremo gledališče, poslušamo glasbo, beremo prozo, poezijo, razčlenjujemo, vzporejamo, kar je sploh pomembno, in skušamo razumeti, ujeti bistvo. Vse to, da bi se čim bolje spoznali.
           Ob tem je prav, da se kot posredniki slovenskega jezika, literature in kulture v tujini kdaj pa kdaj postavimo pred ogledalo, ki nam ga nastavlja okolica, in se – od zunaj – zazremo vase. Le tako lahko daleč od doma ohranimo (samo)kritičnost in primerno distanco do tega, kar predstavljamo. Zategnemo vajeti zanosu, če podivja v navalu čustev – sreče in ponosa na eni ali pa melanholije na drugi strani. Kot tak nam pri delu ni najboljši prijatelj, saj briše prepotrebno objektivnost, če nam vendarle kdaj pomaga pri izbiri gradiva in poudarkih, ki se nam zdijo pravi, pa ni nič narobe. Ker to pomeni, da delamo pošteno in s srcem.

Metka Lokar – dobitnica mednarodne Pretnarjeve nagrade 2019 – častnega naslova
ambasadorka slovenskega jezika, literature in kulture na Kitajskem