Urška Zupančič
Ustanova Velenjska knjižna fundacija / XV. Mednarodni Lirikonfest Velenje (2016)
Foto: Jurij Vižintin
Od kod izvira vaše zanimanje za slovenski jezik? S katerimi slovenskimi avtorji/deli ste se najprej srečali in katera so na Vas naredila največji vtis?
KOVAČ: Slovenski jezik je bil slučajno drugi jezik mojega družinskega okolja; po dveh letih bivanja v rojstni hiši v Dolnji Dobravi smo se preselili v sosedstvo farofa, župnik Breznik in njegova kuharica Marija sta bila iz Slovenije, tako da sem si kakšno prvo besedo ali frazo zapomnil iz njihove slovenščine. S slovensko književnostjo pa smo se lepo spoprijateljili že v čakovečki gimnaziji, ker je bila bogat del programa nacionalnega jezika in književnosti, posebej na maturi, a seveda veliko več na samem študiju jugoslavistike na Filozofski fakulteti v Zagrebu, pri zelo natančnem in zahtevnem prof. Franu Petretu (mislim, da smo mu bili zadnja generacija). Izpit sem naredil pri asistentu Ivanu Cesarju, ki je potem slovensko književnost zelo moderno predaval in razvijal svoja raziskovanja; kasneje sva precej sodelovala na projektu o primerjalnem preučevanju južnoslovanskih književnosti. Iz mojega gimnazijskega branja in študija slovenske književnosti so mi bili najbolj zanimivi Jurčič, Župančič in Cankar, Bratovščina Sinjega galeba, Ciril Kosmač in Dane Zajc; kasneje sem imel rad Srečka Kosovela, Cirila Zlobca, Vitomila Zupana, Francija Zagoričnika, Iva Svetina in Andreja Brvarja. Zanimivo pa je, da sem Prešerna ali Juša Kozaka, Kajetana Koviča, Lojzeta Kovačiča, Šalamuna, Jesiha, Draga Jančarja, Ferija Lainščka … začel ceniti in intenzivno brati šele potem, ko sem (relativno pozno) začel predavati novejšo in sodobno slovensko književnost.
S kakšnimi težavami ste se soočali pri vzpostavljanju študija slovenskega jezika in književnosti na zagrebški slavistiki – glede na družbene okoliščine?
Katedra za slovenski jezik in književnost ima dolgo tradicijo, že od Frana Ilešiča, ampak sta slovenski jezik in književnost vedno bila del slavističnega oz. jugoslavističnega študija, s poudarkom na preučevanju književnosti. Po razdruževanju in od samostojnosti Slovenije in Hrvaške, kar je bilo na Hrvaškem povezano z grozno vojno, je bil razpad starega jugoslavističnega študija pri nas pričakovan in radikalen: kroatistika je postala nacionalni študij, kakor je vedno bila slovenistika, a »ostale« južnoslovanske filologije so postale del zagrebške slavistike, na začetku tudi študija slavistike, zdaj pa so samostojne z Oddelkom za južnoslovanske jezike in književnosti, ki organizira istoimenski študij, na diplomskem in magistrskem študiju. Seveda ni bilo lahko. Najprej smo morali vključiti bolgaristiko, medtem ko je slovenistika imela skoraj podobno usodo kot srbistika. Vojna in radikalne spremembe v učnih programih so naredile svoje. Srbska in slovenska književnost, kot tudi ostale južnoslovanske književnosti, v »šolski lektiri« žal nimata veliko predstavnikov, tako da je pedagoško zanimanje za sosednje književnosti danes precej slabo. Vedno znova moramo najti dobre razloge za študij južne slavistike, od prevajalstva, primerjalnega študija, zagovarjanja medkulturne književnosti do študija kritike, dramske književnosti ali filma. S slovenistiko pa smo imeli tudi kadrovske težave: na Katedri je ostala samo lektorica Milojka Jakomin, ker je prezgodaj umrl omenjeni Cesar, zelo dober mladi slovenist Krešimir Nemec je že prej odšel na kroatistiko, nato pa je zbolel stari profesor Aleksandar Šljivarić, tako da smo morali začeti res od samega začetka in vzporedno z razvojem študija skrbeti tudi za nove učitelje. Najprej sem se jaz začel intenzivneje ukvarjati z sodobno slovensko književnostjo, dobili smo še eno »državno« lektorico iz Slovenije – Matejo Tirgušek, nato pa se je Anita Peti - Stantić začela specializirati v slovenistiki in je danes odlična jezikoslovka in prevajalka, redna profesorica in predstojnica katedre. Imamo še dve sodelavki, mlado docentko za književnost Ivano Latković ter asistentko za slovenski sodobni jezik Jeleno Tušek, medtem ko se lektorice iz Slovenije menjujejo, trenutna sodelavka je zelo izkušena Meta Lokar. Ocenjujem, da je prihodnost katedre kadrovsko in z modernim južnoslavističnim študijem na nek način zagotovljena; za oboje si lahko neskromno pripisujem zasluge in ponosen sem na to.
Kakšno vlogo ima sodobna slovenska književnost, zlasti poezija, na Hrvaškem? Kaj pa vloga sodobne hrvaške književnosti v Sloveniji? V kakšnih odnosih so slovenski in hrvaški avtorji ter založniki v obeh državah?
Mislim, da je sodobna slovenska književnost v prevodih omenjene kolegice Peti - Stantić, Jagne Pogačnik, Božidarja Bagole idr. zelo prisotna na Hrvaškem. Tudi obratno, kolegica Đurđa Strsoglavec idr. prevajajo hrvaške avtorje, tako da so hrvaški pisatelji res prisotni v slovenskem kulturnem prostoru. Kritiška recepcija pokaže, da se je frekvenca imen spremenila močno v prid sodobne književnosti. Ne smemo pa pozabiti zelo dobrih osebnih stikov pesnikov in pisateljev, režiserjev, urednikov in ne nazadnje učiteljev. Vedno smo bili zelo odprti za gostujoče profesorje, več kot deset jih je predavalo v Zagrebu najmanj en semester, okrog petindvajset pa jih je predavalo na enkratnih predavanjih ... Zdi pa se mi, da manjkajo nove izdaje klasikov, hrvaška in slovenska kultura si to zaslužita in dolgujeta.
Kakšno je vaše mnenje o sodobni slovenski literarni produkciji?
Moja doktorandka Ivana Latković se je veliko ukvarjala s sodobnim zgodovinskim romanom; prepričana sva, da je to zelo produktiven žanr v sodobni slovenski književnosti, čeprav se je spremenil v sodoben, postmoderen roman nasploh, ki pa je v Sloveniji zelo popularen tako pri pisateljih kot bralcih. Popularni kresnik zagotovo tudi kaj prinaša k temu. V Jugoslaviji smo vedeli samo za Ninove nagrajence, za veliki srbski roman – Kiša, Pekića, Pavića, Mirka Kovača, danes pa se slovenska in hrvaška književnost lahko pohvalita tudi z dobrim romanom. Vidim tudi, da je zelo popularna slovenska mladinska književnost, ob tem pa dejavni učitelji, ki se z njo ukvarjajo. Slovenska poezija se je vedno veliko brala med pesniki in kritiki, ne samo v prevodih, tako da ocenjujem, da smo tu dokaj »na tekočem«. Sodobno slovensko poezijo na Hrvaškem zelo cenimo in jo imamo radi; zelo nam je blizu tako po eksistencialnih izkušnjah kot sodobni postmoderni senzibiliteti.
Kakšen pomen ima prevajanje/prevajalec pri mednarodnem posredovanju? V kolikšni meri je na Hrvaškem podprto literarno prevajanje iz slovenščine?
Ne ukvarjam se z literarnim prevajanjem, razen za potrebe seminarja in osebno. S študenti smo prevajali sodobno slovensko poezijo in esejistiko. Zagotovo imajo prevajalci in prevajanje velik pomen za sodobno književnost. Včasih imam kar neugoden občutek, da književnost in kultura živita neko svoje življenje, brez aktivnega vpliva akademske kritike ali zgodovine književnosti, vendar bi brez univerzitetnega študija književnost nekako bila manj pomembna, v nacionalnem in internacionalnem smislu. A brez študija jezika in književnosti najbrž ne bi imeli niti dobrih prevajalcev, kajne? S podporo prevajanju iz slovenščine je podobno kot z vso kulturo na Hrvaškem, enako kot v Sloveniji: vse manj je denarja za velike prevode, kakršen je npr. roman Prišleki, ki ga je ravno prevedel Božidar Brezinščak Bagola, ali pa npr. za kakšen prevod Jurčiča ali nov prevod Cankarja. Prevodi sodobne književnosti živijo od entuziazma založnikov, medsebojnega prijateljstva med založniki, pisatelji in prevajalci, torej od resnega interesa za književnost in seveda od bralcev oziroma od trga. Dostikrat je pomagal Trubarjev sklad, veliko pomaga Traduki, evropska mreža za prevajalstvo in knjige pisateljev iz regije.
Kako akademsko znanje jezikoslovja/književnosti vpliva na vaše pesniško ustvarjanje?
V mladosti je bilo nekako vse lažje, bolj enostavno, ko sem lahko en dan pisal znanstveno delo, potem kakšno kritiko ali celo serijo kritik, a je bilo ob tem veliko več časa tudi za pesniško ustvarjanje, ker me je vedno veselilo, sproščalo. Veliko pomaga jezikovna in jezikoslovna kompetenca, a akademsko znanje o književnosti morda prinese več negotovosti in nespontanosti, kar pa seveda ni najbolje za kreativnost. Intenzivno znanstveno ukvarjanje s književnostjo in predavanje književnosti včasih deluje zelo izpolnjujoče, tako da niti nimaš potrebe za lastno ustvarjanje. Za poezijo in pisanje nasploh je potrebno brezdelje, mi temu pravimo »dokolica«; treba je živeti za pisanje, a na fakulteti je za profesorje vse več in več mentorskega dela, kar pomeni, da živiš s problemi študentov in avtorjev, ki so tema diplomske, magistrske ali doktorske naloge, ob tem pa se ne poglabljaš v svet svojih avtorjev in lastno problematiko.
Kakšna je vloga jezika pri vzpostavljanju človekove identitete?
Zdi se mi, da filologi z vlogo jezika pri vzpostavljanju človekove identitete, kot tudi pri vzpostavljanju identitete nacionalne književnosti in kulture, pretiravamo. Za sodobnega človeka danes ni dovolj znanje enega jezika, njegova identiteta se razširi in potrjuje z materinskim dialektom ali z drugimi jeziki, tako da lahko govorimo o vzpostavljanju človekove jezikovne in kulturne diverzite, če se lahko tako izrazim. Za književno ustvarjanje je to bilo vedno produktivno. Podobno je za nacionalno kulturo: nič se ne bi zgodilo, če bi o nacionalni književnosti pisali v tujem jeziku, morda bi jo celo lažje internacionalno afirmirali. Nacionalni jezik je za obstoj naroda v medicini ali naravoslovnih vedah morda bolj pomemben kot v humanistiki, posebej v znanosti o književnosti. A dogaja se prav obratno, tako da so tehnične znanosti in medicina popolnoma anglizirane in niti ne utegnemo prevajati in prilagajati terminologije našemu nacionalnemu jeziku, informatiki in nekatere skupine znanstvenikov pa se niti ne trudijo prevajati svojih člankov ali vsaj terminologije v nacionalni jezik naroda, v katerem delujejo. Ne gre za vzpostavljanje identitete, ampak preprosto za nerazumevanje med intelektualno elito in narodom, kar je preprosto nevarno za to določeno skupnost. In socialno nevzdržno! Posebej je neumno enemu že privilegiranemu jeziku, kot je danes angleščina, z zakonodajo privilegije še potrditi!
Kakšno je vaše mnenje o posnemanju v literaturi? Bi nemara lahko navedli primer iz svoje poetike? Bi lahko rekli, da gre pri branju/ustvarjanju literature za beg iz realnosti?
Kakor sem že zapisal v svoji povzetkovni refleksiji za Lirikonfestovo debatno omizje, obstajata najmanj dve značilnosti postmoderne, ki sem ju začutil od začetka spremembe modernistične senzibilnosti v postmodernistično: ena je občutek časovne odprtosti (relativizacija časa) in z njo povezane možnosti doživetja paralelnosti obdobij, druga pa je posnemanje kot posreden odgovor na pobeg iz realnosti, posnemanje kot posredna diagnoza in kritika sedanjosti.
Odgovor književnosti v visokem modernizmu na nemožnost angažirane spremembe sveta z estetizacijo in fragmentarnostjo (»razbito ogledalo«), če ostanemo pri simboliki zrcala, se je v ozračju postmoderne samo okrepila z oporo na knjižni in kulturni tradiciji. V postmoderni se je stara dilema o književnosti kot »odrazu stvarnosti« ali književnosti kot novi stvarnosti, samostojnem artefaktu in paralelni resničnosti, v glavnem utrdila v korist ideje književnosti, ki naj bi bila razbito zrcalo, v katerem naj bi se osebne izkušnje ali slike realnosti razumevale prek tradicije, v prepoznavnem izrazu ali v preizkušeni obliki izkušnje književnosti. In obratno, popolnoma apartne osebne zgodbe naj bi se razumele šele na podlagi izkušnje in kulture branja, celo v jeziku samem. »Zunanja jezikovna izkušnja«, asociativnost in metaforičnost, ki se nanaša na konkretno družabno stvarnost, na vsakdanjost naše eksistence, postopoma prepušča prednost posredovanemu spoznavanju resničnosti.
Različne so funkcije in poetične prvine knjižnega posnemanja. Če govorim iz lastne izkušnje, je to enkrat povzemanje leksike ali stila, kakor je bilo npr. s Krležinim besedilom Balade Petrice Kerempuha, lahko pa gre za posnemanje skoraj celotne pesmi, kakšna je npr. Minattijeva Nekoga moraš imeti rad; posnemamo fragmente Biblije ali npr. samo kakšen stih, 'ukraden' od Slamniga, Slavičeka ali Šalamuna, da na nek način skrijemo neposredni izraz, da se opremo ali si pomagamo izraziti neizrekljivo, upor, ljubezen, brezsmiselnost vojne, skrivnost smrti ipd. Ne gre za beg iz realnosti, ampak bolj za njeno ignoranco, v prid književnosti, tradicije. Osebno mislim, da realnost, pa tudi sami sebe, prepoznavamo veliko lažje v književnosti, s pomočjo poezije, kot pa v življenju samem. Predvsem v subverzivni književnosti, enako v modernizmu kot postmodernizmu.
Kako bo po vašem mnenju sodobno preseljevanje narodov in svet, ki je zaradi digitalne revolucije vedno manjši, vplivalo na literaturo in jezik?
Sodobno preseljevanje narodov ni nič novega, le da se je v postsocialističnem obdobju zelo intenziviralo, ker sta kapitalizem in Zahod pokazala svojo veliko moč, da preko noči obubožajo ne samo srednji razred, ampak celotni narodi, z regionalnimi vojnami, odprtim trgom in neoliberalizmom, od katerega so hujše le diktature, ki se ponujajo kot alternative. Igre demokracije, to vsakdanje politično gledališče, so mi še vedno ljubše in nekako verjamem v dinamiko, da ne rečem - dialektiko demokracije. Po velikih valovih beguncev v Evropi se bo spet rodila neka nova kultura življenja, verjetno bo spet medkulturnost nova evropska kulturna znamka, medkulturna književnost pa svetovni pojav. Z digitalno revolucijo pa ne bo svet na videz samo vedno manjši, ampak bo bogatejši, verjetno tudi dinamično, medkulturno razvit, v katerem se bodo cenile posamezne kulture, osebne, nacionalne in regionalne, ter smisel in kompetenca za njihov medkulturni dialog in ekološko sodelovanje. Nisem optimist zase, vendar bi želel tako za naše otroke in vnuke. Kaj jim zapuščamo? Golo trakuljo tranzicije, ogroženo ali zapuščeno naravo, po drugi strani pa svet poln izziva in možnosti za vse ...
Ste osebno poznali Toneta Pretnarja? Morda kakšen spominski utrinek nanj?
S Tonetom Pretnarjem sva se spoznala v Dubrovniku, na Zagrebški slavistični šoli sva predavala tujim slavistom. Med kolegi svoje generacije in zagrebškimi profesorji je bil zelo priljubljen, komunikativen, vedno prijateljsko pripravljen za nasmeh, ne nazadnje za kakšno pesem z akrostihom posameznika. Hitro sva se ujela, tako da sva celo skupaj prevajala eno poljsko pesem, ki naj bi bil prevod iz francoščine, ki smo jo rado peli, on v slovenščino, jaz v hrvaščino – poglejte zadnjo kitico, v Pretnarjevem in mojem prevodu:
Preden iz roke otročje / starost ti zmečka naročje, / drveni že vsaka kost ti, / strastne ne odvrzi želje / za užitke in veselje / v zadnjih sapicah mladosti.
Prije no što mlade ruke / osjete muke starosti,/ kada ti drvenu kosti/ ne odbaci strasne želje / za užitak i veselje / u zadnjem dahu mladosti.
Žal Tone Pretnar ni dočakal, da mu starost »zmečka naročje«, a sem prepričan, da je živel »za užitke in veselje« do »zadnjih sapic mladosti«. Zanimivo je tudi to, da sem se s slovenistiko začel ukvarjati ravno v letih, v katerih je Tone odšel na drugi svet. A si lahko zamislite, koliko bi on, če ne bi umrl, kot izgrajen slavist, še lahko ustvaril za slovenistiko, če sem jaz kot – to moram reči v srbohrvaščini – zapravo skrajnuti, suvišan, jugoslavist dogurao do Pretnarjeve nagrade, do ambasadorja! In ne nazadnje, povezuje nas poezija. Tone Pretnar je napisal, kot veste, veliko vseh sort pesmi in ni veliko pričakoval od kritike, jaz pa sem napisal relativno malo poezije, tako da sem tudi jaz bolj malo pričakoval od kritike ali literarne zgodovine. Kot pesnika sva morda oba več pričakovala od akademskega sveta, a tudi ta je do pesnikov neusmiljen.
Kaj je trenutno Vaše glavno delo na področju slovensko-hrvaškega mednarodnega sodelovanja oz. posredovanja?
Trenutno bi bil zelo vesel, če bi nam uspelo narediti peto slovensko-hrvaško slavistično srečanje, znova na Hrvaškem. Pa seveda tudi to, da končno objavim eno knjigo, ki bo morda samo slovenistična. Pretnarjeva nagrada s častnim naslovom »ambasador slovenske književnosti in jezika na Hrvaškem« mi bo pri tem vsekakor velika spodbuda in podpora.
Urška Zupančič, UVKF-Lirikonfest
Gl. tudi intervju z Zvonkom Kovačem v Književnih listih (Delo, 13. 9. 2016):
Zvonko Kovač, netipični slovenist iz Zagreba (Igor Bratož)