večkratni gost Lirikonfesta; festivalno izbrani častni sopodeljevalec mednarodne Pretnarjeve nagrade 2026 v imenu slovenskih književnikov in slovenske kulture

Ne da bi se zavedali, kdaj se je to zgodilo, smo se znašli v novem svetu, v katerem je vse drugače, kot je bilo in kot se je še nedavno zdelo, da še je. To je svet, v katerem vlada kapital, lastniki kapitala pa so v vse večji meri ljudje, ki obvladujejo sektor t. i. novih tehnologij, ki vedno bolj obvladujejo naše vsakdanje življenje, mu določajo ritem in tempo ter nas vse na že skoraj vsakem koraku silijo, da jih uporabimo in se hočeš nočeš prilagodimo novi realnosti.

Po drugi strani je to čas, ko se lahko vsakdo predstavlja kot tudi pesnik in objavlja pesmi; če že ne pri kateri od založb v obliki knjige, pa vsaj na spletu, Facebooku ali kaki drugi platformi; in če mu uspe animirati dovolj opazno število sledilcev, utegne biti celo deležen številnejših priznanj in pohval in zlasti odzivov priložnostnih bralcev kot kdorkoli, ki mu je po daljšem obdobju uveljavljanja z objavami v revijah (na papirju) uspelo priti do zbirke v obliki knjige pri kateri od založb. Seveda pod pogojem, da njegova poezija ni prezahtevna in, kot bi ji utegnil kdo očitati, elitistična. Naposled bo potemtakem pesnik, ki objavlja četudi samo v digitalnem okolju in se premišljeno prilagaja okusu množice sledilcev, prej ko slej deležen tudi širše strokovne pozornosti in morda celo priznanj. Še zlasti, če mu uspe všečno nagovoriti katero od opaznejših interesnih skupin znotraj družbene skupnosti, ki so bile še nedavno kakorkoli že zapostavljene, obrobne ali tudi stigmatizirane. Z drugimi besedami, digitalna (ali širše tehnološka) revolucija, vključno z vratolomnim uveljavljanjem umetne inteligence, kar vse nikakor ne zajema samo načina pisanja (kako in s čim oziroma na kaj pišemo), kot del vseobsežnih in vratolomnih civilizacijskih sprememb vse bolj odločilno vpliva na naše življenje na vseh področjih in hočeš nočeš tudi na področju kulture v širšem in ožjem pomenu besede (umetnosti in zlasti literature, vključno s poezijo) in ga spreminja. In prej ko slej ima pesnik, ki se znajde v digitalnem okolju in zna izrabiti možnosti, ki jih ponuja umetna inteligenca, veliko več možnosti za uveljavitev in pridobivanje javnih in neformalnih priznanj kot marsikateri digitalno manj pismeni in k običajnim pristopom nagnjeni poet, četudi morda dejansko boljši (zanimivejši) pesnik, ki vztrajno piše in objavlja na kak manj sodoben način; denimo s svinčnikom v dobri stari zvezek (»rokopis«) in popravlja in dopolnjuje prvi zapis, kot upa, svoje prve ali že nove pesniške zbirke in sanja o zbirki s trdimi platnicami in po možnosti za marsikoga nekoliko zagonetno naslovnico, ki jo bo zasnoval kak prijatelj, slikar ali grafik. Kajti velja trditev, da je splet najbolj demokratična platforma, kakršne še ni bilo, in da ima po zaslugi spleta tako rekoč vsak zemljan možnost in priložnost obelodaniti svoje mnenje (in tudi pesem) o čemerkoli. In kolikor bolj bo to mnenje/pesem izzivalno, morda leporečno ali sporno, tem opaznejši utegne biti seveda takojšnji (na kasnejšega ne kaže več računati) odziv javnosti oziroma uspeh.

In kakšne možnosti ima v takšni in tolikšni konkurenci pesnik bolj tradicionalnega tipa, morda  samotni in tihi, nase osredotočeni pesnik, ki zapisuje tegobne misli in občutja v besedilih, ki so morda dvoumna, vsaj do neke mere zagonetna in razkrivajo razmisleke, občutke in tudi čustva, ki naj bi v skladu s tradicijo bili čim globlji, čim bolj domišljeni in doživeti in zato zahtevni, zapisani v jeziku in obliki, ki ne omogočata branja na prvo žogo in katerih avtor izziva trud bralca, ki se želi dokopati do občutij in spoznanj, skritih za besedami oziroma pojmi, ki so na voljo očem in ušesom in celo morajo biti večpomenski, tako da jih je treba brati in razumeti globinsko in plast za plastjo odkrivati njihove pomene in se od vsebin, ki so dostopne na prvi pogled, dokopati do nižjih plasti, odvisnih tudi od povezav med uporabljenimi pojmi, ko lahko kontekst omogoči, da na prvi pogled vidna vsebina v bistvu skriva dejansko vsebino in  sporočilo, dostopno le veščim prizadevnim rudarjem pomenov. Medtem ko digitalno okolje zahteva ob domnevno boljši in lažji dostopnosti še marsikaj; prinaša in zahteva navidezno demokratizacijo vseh plati življenja tako za posameznika kot za skupnost, tako na ravni kulture kot tudi na ravneh drugih družbenih podsistemov ali področij življenja skupnosti (dejavnosti ipd.) in zato tudi vsiljuje in dejansko uveljavlja, kljub zapletenosti procesov in na videz boljši dostopnosti dobrin, nujno prilagajanje povprečju oziroma zanemarja tako vse, kar je podpovprečno, in v bistvu izolira in izključuje tudi vse, kar je nadpovprečno, razen seveda onih, ki obvladujejo področja modernih tehnologij in vse bolj postajajo dejanski gospodarji ne le t. i. dobrin, temveč tudi »proizvodnih sredstev« in ne nazadnje tudi ljudi, ker vse drugo, tudi kultura in znotraj nje poezija, postaja na videz splošno dostopno in mora biti tudi ustrezno prilagojeno ali pa bo pač ostalo na obrobju oziroma v getu elitizma, ki ga drveči vlak v krasni novi svet pušča za seboj.