AVTORICA JEZIKOVNIH ČLANKOV O VELENJŠČINI: VERICA JURAK
Ime mesta Velenje izvira iz nemške besede Wöllan, kakor sta se od leta 1863 imenovala tako grad kot tudi naselje Velenje, pred tem so se uporabljale tudi naslednje nemške oblike: l. 1264 Weln, l. 1275 Welen, l. 1362 Wele, l. 1681 Wölänä in l. 1681 Wallan. Slovenski etimolog France Bezlaj meni, da nemško ime Wöllan izhaja iz slovenske besede velenje, velenjak, kar naj bi na slovenskem Štajerskem pomenilo pašnik ali krčevino. Pri spremljanju razvoja nemškega imena Wöllan navaja France Bezlaj tudi najstarejše znane oblike tega imena: Weln, Welan, Belan, Welen, Belen. Različen zapis prvega soglasnika v krajevnem imenu, in sicer W in B, se pojavlja tudi pri nekaterih drugih priimkih in krajevnih imenih. (Seher 1998: 580)
Anton Seher je do omenjene razlage skeptičen, pojasnjuje, da je Velenje v slovenskem okolju samo eno, krčevin ali pašnikov pa je bilo v preteklih stoletjih veliko. Kajti v času kolonizacije redko naseljenih pokrajin so nova naselja nastajala s krčenjem ledin, grmovja ali gozda. Omenjeno je razlog Seherjevega dvoma v predpostavko, da je nemško ime Wöllan nastalo iz besede velenje ali velenjak.
Slovenski etimolog Marko Snoj tudi navaja možnost, da ime Velenja izvira iz besede velenjak, ki pomeni živinski pašnik ali krčevino. Vendar opozarja, da za to trditev ni neposrednih dokazov. (Snoj 2009: 451)
Po drugi teoriji naj bi Velenje dobilo ime po rimski poštni postojanki Upellae, ki je bila na cesti med Celeio (Celjem) in Virunumom na Gosposvetskem polju. Na osnovi rimskih najdb obstaja domneva, da naj bi bilo rimsko naselje na področju velenjske Stare vasi. (Seher 1998: 582) Ime omenjene poštne postaje naj bi pozneje izgovarjali brez črke p, torej kot [uelaje], podobno kot številni domačini še zdaj izgovarjajo ime mesta Velenje (Raztresen, Zorko 2004: 289).
Antonu Seherju se zdi tudi malo verjetno, da bi ime mesta Velenje nastalo iz latinskega krajevnega imena Upellae.
Po tretji, mitološki teoriji naj bi Velenje dobilo ime po staroslovanskem bogu Velesu – zaščitniku konj in živine (Raztresen, Zorko 2004: 289).
Mesto Velenje se je 10. 10. 1981 preimenovalo v Titovo Velenje, tako se je imenovalo do 17. 6. 1990, ko je spet postalo Velenje (Seher 1998: 584, 585).
Literatura
Brišnik, D., Brodar, M., Hudales, J., Kljajič, D., Kmecl, M., Kramberger, D., Poles, R., Ravnikar, T., Šalej, M., Vrbič, V., Ževart, M., 1999: Velenje: razprave o zgodovini mesta in okolice. Velenje: Mestna občina Velenje.
Raztresen, M., Zorko, D., 2004: Najlepša mesta Slovenije. Ljubljana: MK.
Seher, A., 1995: Zgodovina Premogovnika Velenje. 1. knjiga. Velenje: Premogovnik Velenje.
Seher, A., 1998: Zgodovina Premogovnika Velenje. 2. knjiga. Velenje: Premogovnik Velenje.
Snoj, M., 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Za lektorske storitve kontaktirajte zlpp.uvkf@gmail.com