Slovenci, vsaj tisti nekonvencionalni popotniki, paradoksalno glede na velikost domovine, nikoli nismo videli našega planeta kot nekaj velikega. Peš smo se ga lotevali in s kolesom, z motorjem, jadrnico, preplezali vse kar se je preplezati dalo, preplavali in pretavhali… In o tem pisali. Število izdanih potopisov slovenskih avtorjev se konstantno povečuje, bralcem pa postajajo zmeraj ljubše čtivo. Bolj ali manj detajlni spisi s poti, o krajih, ljudeh, običajih, lastnih občutkih, neobičajnih dogodkih, s slikami ali brez. Sliši se klasično, čeprav nekateri presegajo tako splošno podobo.

Kljub porastu povpraševanja in priljubljenosti med bralci, ne moremo mimo podobnega vprašanja, kot si ga zastavljajo v sleherni dejavnosti pod udarom novih tehnologij in medijev - kako so ali še bodo vplivali na pisanje, branje in sam obstoj potopisov. Vsak kamen, ki mu je človek nadel ime je oddaljen nekaj sekund.

Domišljija, že tako v zatonu, s pomočjo katere se iz besed pojavljajo obrisi čudes posejanih po svetu, postaja odveč, čeprav je tisočletja veljala za človeško ključno lastnost. Instant, kot toliko ostalih stvari, serviran svet skozi oči kamere influencerjev, pravih oblik in podnapisan z letnicami in merami. Se bo potopisu uspelo obraniti pred Youtubom kot se je klasičnim romanom pred filmi, ko je pregovor, da je vsaka knjiga boljša od filma, že ponarodel. Prelomni trenutki so zmeraj priložnost za stranpoti.

Mogoče je čas pogledati globje, v zaledje videnega, v notranjost popotnika, ki postaja središče poti, ne njen obiskovalec. Naj zgodba, ne nujno resnična, postane jedro, svet v svoji dokazljivi podobi, ki je do zdaj bil bralcu serviran strnjeno, pa se bo v vlogi kulise in ogrodja zgodbe ponujal dozirano, malo po malo skozi knjigo. Dve knjigi bi uporabil kot primer. Leto smrti Ricarda Risa (Saramago) in Ponovitev (Handke). Ko so mi čelniki Lirikonfesta pred dvema letoma sporočili, da sem napisal potopis, so mi odprli trmasto mežeče oko in mi vrnili otroško širino in globino pogleda, kjer ni nič nemogoče, niti nepremični popotnik. Pot, ki je nosila pripovedovalca, je pogojevala obstoj potopisa, zdaj pa bi si drznil pomisliti, kako je dovolj zapisati slišano pri šanku ali v cerkvi, celo razširiti sanje v kakšno lepo popotovanje, če se nam jih uspe spomniti. Mogoče pa je le res, kar so me učili, za potopis je dovolj zgodba, ki se ni končala tam, kjer se je začela.