NEMOČ JEZIKA NEKOČ IN ZDAJ

Podnevi se dotikam zemlje. Ponoči se dotikam neba. Obup in groza se zatekata k meni. 

Ivo Stropnik, slovenski pesnik: Drevo babilon

 

Je osem zjutraj, odhajam na delo ... Moje delo je tako rekoč nevidno. Vsaj leto, dve ali tudi sedem let, dokler v knjigarnah in na mamini nočni omarici ne leži končana knjiga.

Markéta Pilatová, češka pisateljica: Jdu do práce /Grem na delo/

 

Kako izmeriti lahkost v teži?

Olajšanje iz oči v oči s smrtjo?

Lenka Kuhar Daňhelová, češka pesnica: Jaká nesmrtelnost?/Kakšna nesmrtnost/

 

Po 24. februarju se ne prebudim petindvajsetega.
24. februarja že traja 207 dni.
Imam eno samo željo.
Željo, ki sredi vojne zveni
kot krik dojenčka,
rojenega v zaklonišču.

Iryna Zahladko, ukrajinska pesnica: Jak se líčit v nemocnici /Kako se ličiti v bolnišnici/

 

Laganje je umetnost in Trump je umetnik. Vendar je umetnik z vedno manjšo zmogljivostjo; in zdaj se je odločil, da bo svojo umetnost uporabil v vojni, témi, ki se mu zdi privlačna, o kateri pa ne ve nič razen tega, da mu je všeč.

Timothy Snyder, ameriški zgodovinar: Losing the War on Truth /Izguba vojne proti resnici/

* * *

Kako izraziti, kako zaobjeti, s katerimi besedami opisati nekaj, kar se dogaja pred našimi očmi, tukaj in zdaj – kako opisati norosti, ki jih zaznavamo vsak dan, a še vedno ne doumemo njihovih razsežnosti in katastrofalnih posledic, ki jih šele slutimo? Nekako tako se sprašuje Martin M. Šimečka, slovaški publicist.

Podobno, pravzaprav skrajno nemoč jezika so pred desetletji čutili tudi tako sloviti pisatelji, kot sta George Orwell, Virginia Woolf in še kdo.

Orwell je v svoj dnevnik zapisal naslednje: »Ko zjutraj hočem podkuriti v kaminu, se me loti nepopisen obup. Vedno za hip zagledam kakšen optimističen naslov v starem članku, ki izginja v plamenu in leto dni star časopis spreminja v dim. Danes pa gori London.« Bilo je 19. oktobra 1940.

Ko se je Hitler dokopal oblasti, je Virginia Woolf zapisala: »Ko tukaj, v Britaniji, sedim na kavču in berem, kaj se dogaja, ne znam dovolj jasno opisati občutka, ki me prevzame. Kakor da bi brala ali gledala gledališko igro ... Pobesneli rjavosrajčniki begajo naokrog, oblečeni v enake uniforme kot kakšni šolarji, ki nastopajo v tej nesmiselni, surovi, krvavi predstavi.«  Pisalo se je leto 1933.

Ti dnevniški zapiski kažejo, da sta George Orwell in Virginia Woolf imela pri pisanju podobne težave, kot jih imamo mi dandanes. Njuni dnevniki razkrivajo zgroženost nad moralnim propadom in grozo, enako, kakršno doživljamo dandanes mi. Sedimo na toplem, na ekranu pred nami pa vidimo grozljive prizore iz Ukrajine, Gaze, Libanona, iz Afrike. Ali celo iz  Združenih držav Amerike. Ne najdemo pravih izrazov, s katerimi bi znali ubesediti grozo in vse drugo, kar ob videnem čutimo. 

Leta 1938  je Virginia Woolf zapisala v svoj dnevnik: »Grozi nam ne le popoln propad civilazicije in konec Evrope. To bo tudi naš konec. Hitler ima že milijon mož pod orožjem.«

Očitno je, da se je zavedala, kaj se ji kaže na obzorju. Hkrati pa je čutila nemoč, ker zapiše: »Trudim se, da ne bi mislila na grozo, ki prihaja. To pa je tudi vse, kar lahko storim.«

Virginia Woolf in njen mož Leonard sta aprila leta 1940 razmišljala o tem, kaj naj storita, če bo Hitler napadel Veliko Britanijo.

Ugotovila sta, da bo zanju najboljša rešitev samomor z ogljikovim monoksidom. Virginia si je v dnevnik zapisala: »Zapreš garažo, sedeš v avto, zaženeš motor ...« In dodala: »Ali je sploh smiselno še čakati?«

Ni vedela, da ima Hitler pripravljen seznam, na katerem so imena in priimki skoraj tri tisoč Britancev, ki jih bo po zasedbi Velke Britanije potrebno likvidirati. Seznam so odkrili šele po vojni. In Virginia Woolf je bila na njem.

Dnevnik je pisala vse do 24. marca 1941. Štiri dni kasneje si je žepe obtežila s kamni in se potopila v reko, ki je tekla blizu doma. Njeno truplo so našli šele čez tri tedne.

Virginia Woolf je sledila nemškemu filozofu Walterju Benjaminu, ki se je leto poprej v Španiji predoziral z morfijem. Njima je čez leto dni sledil pesnik Stefan Zweig, ki je emigriral v Brazilijo, kjer sta se oba z ženo zastrupila z barbiturati.

Vzeli so si življenje, ker jih je mučila nemoč jezika, s katerim kot pisci niso bili zmožni v polni meri izraziti svojo grozo nad koncem civilizacije. Skušajmo jih razumeti.

Tudi Georg Orwell je bil na Hitlerjevem seznamu. Ubiti sta ga nameravala oba tirana, Hitler in Stalin. Sovjetska KGB je umor načrtovala v času, ko se je Orwell boril v Španiji. Kljub šibkemu zdravju je Orwell vztrajno iskal in našel jezik, s katerim je zlo opisal v romanu 1984. Delo je končal dve leti pred smrtjo.

Morda kje v Ukrajini kakšen pesnik ali pesnica prav zdaj išče besede, ki nam bodo pomagale poimenovati grozljivo resničnost vojne v njuni domovini. Morda jima bodo prave besede o tem nekega dne vendarle priplavale na površje. Ko je Iryna Zahladko napisala zgoraj navedeno pesem, je že živela v Pragi in pisala pesmi v češkem jeziku. Napad na Ukrajino je že trajal 207 dni. Danes (pišem 21. maja 2026) traja vojna v Ukrajini že 1.547 dni.

 

Drugi viri:

Orwell, Deník II, Argo, Praga, 2012

Deníky V. Wolf, Odeon, Praga, 2006

Martin M. Šimečka, Respekt 9, Praga, 2026

Ricks, Thomas E.: Churchill and Orwell : the fight for freedom, Penguin, New York, 2017