VAŠKI NORČEK^[1]

Pesnik je »vaški bebček«, norček v svoji domači vasi. Sosedje ga ne razumejo. Vrt ni samo za gojenje redkvic. Človek ni samo zato na svetu. Da bi strmel v tla in trebil plevel. Da mu je pogled navzgor nepotrebno čudaštvo, razen če je namenjen ugibanju, kakšno bo jutri vreme. Pesnik tega ne ve in ne razume, za vso vas je »čuden«. Poleti in pozimi hodi naokoli v odpetem balonarju. Tudi ko pozdravi sosede, ti še vedno opazijo samo poseben lesk v njegovih očeh. Njihovega sovaščana vleče nekam proč. Ne pozna strasti do sajenja redkvic. Hiti v mesto, ki je po mnenju sosedov brlog pregrehe. Ali pa se mu nikamor ne mudi, sedi na pručki, se crklja z mačko, njegov pogled je uprt nekam, kamor mu nihče ne more slediti. To je stigma in blaženost pesnika. Pravi pesnik je do teh sodb in obsodb ravnodušen. Njegov univerzum zlahka obstaja ob univerzumu pridelovalcev redkvic in pisarniških delavcev. Včasih izstreli kakšno svojo pesniško puščico. Njegovo sporočilo kdaj vendarle najde prejemnika.

Potem umre. Ponavadi sploh ne ve, ali se je prej omenjeni čudež sploh zgodil. Namreč, da je njegova pesem našla bralca. Saj to je pesnikova bolečina. On se vendarle ni odpovedal svetu, pač pa je na njem ostal na drugačen način.

Komur ni mar samo tega, ali mu je krompirjev bolhač požrl pridelek, in kdor lahko na bršljanovo grenkuljico gleda drugače kot na trdovraten plevel, tisti stvari okoli sebe dojema in premišljuje na lasten način ter o njih tudi sporoča na lasten način. Pomembno je le, da ne izgubi radovednosti, odprtega srca, sposobnosti za igro in na splošno za početje stvari, ki med odraslimi veljajo za otročje ali nepotrebne. Potem se mu nihče, nič ne more zdeti, da je samo škodljiva nadloga. Zanj ima vse svoj pomen, vlogo in nalogo, vredno razmišljanja. Prav to je neskončno veliko veselje pesnika. Našel bo bralca. Tako kot bela gosenica najde svoj brstični ohrovt. Kdaj se bo to zgodilo, ni pomembno. Tista ne samo sebe samega potrjujoča gotovost s ščepcem dvoma mu je dovolj, da še naprej poskuša pošiljati v svet svoja sporočila. Da se ne ukvarja z redkvicami in slavo, ampak da živi ustvarjalno in globoko življenje, v katerem ne bo odveč ne samo on, ampak nihče in nič okoli njega.

Iz češkega jezika prevedel Peter Kuhar

[1] Navdih za besedilo je življenje in drža mnogih samosvojih ustvarjalcev, kot je bil npr. Bohuslav Reynek (1892–1971), eden najvidnejših čeških pesnikov in slikarjev dvajsetega stoletja, tudi prevajalec, ter Václav Hrabě (1940–1965), najvidnejši predstavnik češke t. i. beatniške poezije šestdesetih let. (op. prev.).